Pomnik cenzuriranim knjigam
Pomnik cenzuriranim knjigam
Pred 23. avgustom, evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, je predsednik republike Borut Pahor medije presenetil z izvirno pobudo o postavitvi spominskega znamenja vsem knjigam, ki so bile na Slovenskem prepovedane, uničene ali pa niso smele iziti zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarizmov 20. stoletja. Pobudo so predsedniku predstavili zgodovinar dr. Boris Golec ter literarna zgodovinarja dr. Luka Vidmar in dr. Matija Ogrin. Kako je zaživela pobuda, v katerih obdobjih je bilo uničenih največ knjig, kdo je prepovedoval javno izražanje človekove misli in kaj sploh je cenzura, smo se pogovarjali z dr. Borisom Golcem. (pogovor v novi tiskani številki Družine, štev. 37/2020)
Da je ideja za postavitev spominskega znamenja tiho zorela skoraj osem let, je povedal Golec v intervjuju za tiskano Družino. »Rodila pa se je v prijateljskem krogu ljudi, ki razmišljamo o knjigi. Prvo pobudo sem si skiciral decembra 2012, ko smo predlagali in kmalu zatem tudi dosegli zgodovinsko ustrezno spremembo na pomniku protestantskim knjigam, požganim leta 1600 v času škofa Tomaža Hrena. Julija letos, ko smo s prijatelji po epidemiji spet sproščeno sedli skupaj, sem prinesel osnutek napisa za pomnik knjigam, uničenim v 20. stoletju. V pogovorih in razmislekih smo obdobje raztegnili do 16. stoletja, vključili pa tudi knjige v tujih jezikih, ki so bile uničene na naših tleh.« Pobudo so predstavili predsedniku republike, ki jo je vzel za svojo. »Javno je oznanil, da jo bo v sodelovanju z vlado čimprej realiziral. Pogovarjamo se o okvirnem datumu, zgodilo bi se prihodnje leto, ko praznujemo 30. obletnico samostojne slovenske države.
Cenzura v času fašizma in nacizma
V intervjuju v tiskani Družini je dr. Golec povedal, zakaj so za postavitev znamenja predlagali lokacijo pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, pa tudi, kaj sploh je cenzura in kdaj se uveljavi. Razčlenil je različne oblike cenzure – cerkvene, državne, retroaktivne … - ki so se dogajale slovenskih tleh od reformacije naprej. Posebej se je ustavil pri cenzuri knjig v 20. stoletju, ki prinese na naša tla tri totalitarne politične sisteme, fašizem, nacizem in komunizem, v tem stoletju je bilo uničenih oziroma prepovedanih največ knjig.
»V času fašizma je bila slovenska beseda v javnosti prepovedana, slovenska knjiga pa prvič preganjana samo zato, ker je bila slovenska in ne zaradi sporne vsebine. Na Primorskem od konca dvajsetih let ni bilo več slovenskih javnih knjižnic, številne knjige je doletelo tudi uničenje,« je povedal dr. Golec. V času nacistične vladavine, ki so jo najdlje, že od leta 1938, doživljali Slovenci v Avstriji, pa je šlo po besedah dr. Golca »za sistematično uničevanje slovenskih knjig in knjižnic na dobršnem delu slovenskega ozemlja. »V ljubljanski pokrajini, je dal primer dr. Golec, smo Slovenci izgubili največ gradov in z njimi grajskih knjižnic, na Slovenskem skupaj kar okoli 80: »Povečini so končali v ognju iz ideoloških razlogov, kot žrtve revolucije. Svoje so potem naredila še povojna plenjenja preostalih gradov. V obdobju fašizma in nacizma je bilo tiskanje slovenskih knjig na glavnini slovenskega prostora onemogočeno, v Ljubljanski pokrajini pa je iz političnih in ideoloških razlogov delovala stroga cenzura vsega legalnega tiska.«
»Emancipirana« cenzura po letu 1945
Po drugi svetovni vojni pa seznam prepovedanih knjig prvič v slovenski zgodovini ni prišel od zunaj, je povedal dr. Golec: »Ni nam ga dal ne Rim ne Dunaj ne Beograd, ampak so ga sestavili v Ljubljani. Obsežen seznam, kaj je prepovedano, kaj mora iz javnih knjižnic, kaj je predvideno za uničenje oziroma reciklažo, je podpisal prosvetni minister Ferdo Kozak, sicer pisatelj.« kar 45 let je vladala preventivna cenzura, čeprav je uradno sploh ni bilo, je dejal dr. Golec: »Izrazita je bila avtocenzura pa tudi strogo prepovedano posedovanje in razširjanje mnogih slovenskih knjig, ki so izšle v tujini.« Povedal je primer iz svojega življenja, ko so še jeseni leta 1989 šli s prijatelji v Celovec po knjigo, ki je izšla v Buenos Airesu in je bila dostopna v knjigarni celovške Mohorjeve. »V Slovenijo so jo prinesli skrivaj. Knjige so vedno prihajale po skrivnih kanalih, ideje iz izseljenstva in zamejstva so s težavami prodirale v matično domovino. Toda nekaj drugega je, če se moraš sam potruditi, da prideš do knjige, ki je potem omejena na ozke kroge, hkrati pa te od malih nog bombardirajo z nazorsko enostransko literaturo.«
V spomin in opomin sebi in drugim
Ali bo spominsko znamenje tudi nekakšen opomin sedanjim in prihodnjim rodovom ter kako vemo, da tudi danes nismo imuni pred virusom, ki okuži oblast, da začne zatirati in prepovedovati človekovo misel, je dr. Golec razmišljal v odgovorih ob koncu intervjuja: »Slovenci smo torej naravnost poklicani k postavitvi znamenja zaradi svoje zgodovinske izkušnje, ki je edinstvena v Evropi, saj tako kompleksnega preganjanja in uničevanja knjige, iz verskih, ideoloških, nacionalnih in jezikovnih razlogov, ni doživel noben drug nacionalni prostor. Zato nas zgodovina kliče, da tak pomnik postavimo v spomin in opomin sebi in drugim.«
Pogovor z dr. Borisom Golcem v tiskani Družini (37/2020)
