Razprava se je začela pri arhetipski zgodbi o Kajnu in Abelu, ki sta jo gosta povezala z narodnim razkolom. Tone Rode je poudaril nujnost predelave preteklosti; zlo je treba jasno poimenovati, žrtve pa dojeti kot žive dejavnike skupne zgodbe. Helena Jaklitsch je izpostavila Petersonovo misel, da se je Kajn za greh odločil svobodno, in dodala, da mora tudi naša družba prepoznati osebno odgovornost za dejanja iz časa revolucije, da bi lahko končno stopila naprej.

Za pogovorno mizo od leve proti desni: Tone Rode, Martin Nahtigal in dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Siniša Kanižaj

Izseljenstvo kot prostor zvestobe, identitete in žlahtnega domoljubja

Poseben pečat je pogovoru vtisnila tema izseljenstva. Jaklitscheva je izpostavila, da nas slovenska politična emigracija po letu 1945 uči zvestobe domovini, slovenski besedi in molitvi ter neverjetne vztrajnosti pri ohranjanju vrednot. Hkrati niso ostali zaprti, temveč so razvili »žlahtno domoljubje«, ki spoštuje tako lastne korenine kot tudi kulturo države, ki jih je sprejela. 

Rode, sam rojen v Argentini, je poudaril, da je narodova avantgarda pogosto na periferiji, na stičišču idej. Skliceval se je na misel judovskega rabina Heschela, da je »čas pred prostorom«. Ker so izseljenci izgubili svoj fizični prostor (domovino), so morali svojo skupnost osmisliti skozi posvečevanje časa – prek odnosov, skupnih obredov in slavljenja, kar je postalo jedro njihove identitete.

Tone Rode na levi, direktor Družine, se je rodil v Argentini. FOTO: Siniša Kanižaj

Zakaj se mladi vračajo k bolj tradicionalnim vrednotam?

Gosta sta se strinjala, da se mladi danes obračajo k bolj tradicionalnim in konservativnim vrednotam. Jaklitsch to razume kot logičen odziv na ideologije, ki so razvrednotile družino in narod, ter na permisivnost, ki je zbrisala vse meje. Mladi so v takšnem svetu izgubljeni, zato iščejo stabilnost, red in »formacijo«. Vzgoja bi morala graditi na pozitivnih zgodovinskih temeljih in ponosu na dosežke prednikov, vse do Karantanije. 

Rode je dodal, da družba brez skupnega mita oziroma zgodbe razpade. Izpostavil je koncept "vertikalne demokracije", po katerem moramo pri sooblikovanju družbe upoštevati tudi modrost preteklih in tistih, ki še pridejo. Citiral je svojega tasta Marka Kremžarja, ki je opozarjal, da mora biti kar 90 % naporov vloženih v družbene temelje (filozofijo, kulturo, vzgojo), le majhen del pa v politiko.

Dr. Helena Jaklitsch, publicistka in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. FOTO: Siniša Kanižaj

Namesto besede »super«: krasno, imenitno, čudovito

Na vprašanje o materinščini je Rode odgovoril, da slovenščina dokazuje izjemno življenjsko silo in fleksibilnost, saj uspešno osvaja celo sodobne zvrsti in tehnološke izraze. 

Jaklitscheva je delila zgovorno anekdoto iz Argentine, ko jo je tamkajšnji izseljenec opozoril, da je beseda »super« tujka, in ji iz rokava naštel vrsto prelepih slovenskih ustreznic (krasno, imenitno, čudovito), kar jo je navedlo k razmisleku o tem, kako v matici sami krnimo svoj jezik. Obžalovala je dejstvo, da smo Slovenci prenesli narodni razkol tudi na področje kulture; četudi se vsi strinjamo, da je Prešeren naš največji pesnik, nastopi ideološka cenzura (in celo obtožbe o nestrpnosti) takoj, ko se omeni tisto kitico Zdravljice, ki se obrača k Bogu.

Dr. Helena Jaklitsch o anekdoti iz Argentine. FOTO: Siniša Kanižaj

Prihajajoča generacija prinaša upanje

Večer se je zaključil optimistično. Jaklitscheva je izrazila upanje, ko pri današnjih mladih opaža zdravo samozavest in pogum za argumentirano izražanje lastnih stališč. S tem se ruši tisti travmatični molk, ki je od druge svetovne vojne dalje ohromil slovenski prostor in ljudi silil v umik ob vsakem nestrinjanju. 

Tone Rode prav tako močno verjame v prihajajoče generacije. Kot poseben razlog za upanje je navedel moč kreativnih manjšin – majhnih skupinic zgolj treh ali štirih zagretih in predanih posameznikov, ki so v preteklosti (in tudi danes) dokazali, da so sposobni premikati stvari in korenito spreminjati družbo na bolje.

Pogovor je vodil na desni Martin Nahtigal, urednik Slovenskega časa. dFOTO: Siniša Kanižaj