V nedeljo, 18. oktobra, praznujemo svetovni dan misijonov. Ob tej priložnosti objavljamo celotno besedilo poslanice papeža Benedikta XVI. z naslovom ‘Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi’ (Raz 21,24):

Na nedeljo, posvečeno misijonom, se obračam zlasti na vas, bratje v škofovski in duhovniški službi, pa tudi na vas, bratje in sestre vsega Božjega ljudstva. Slehernega bi namreč rad spodbudil, naj v sebi poživi Kristusovo misijonsko naročilo, naj naredimo 'vse narode za njegove učence' (Mt 28,19). Sv. Pavel, apostol narodov, nam je v tem zgled.

'Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi' (Raz 21,24). Namen misijonskega delovanja Cerkve je namreč, da z lučjo evangelija osvetli vsa ljudstva na njihovi poti k Bogu skozi zgodovino, da bi v njem dosegli polno uresničenje in izpolnitev. Začutiti moramo skrb in gorečo željo do razsvetljenja vseh narodov s Kristusovo lučjo, ki odseva na obličju Cerkve, da bi se pod ljubečim Božjim očetovstvom vsi zbrali v eno samo človeško družino.

V tej zavesti delujejo, garajo, ječijo pod težo naporov in darujejo svoje življenje Kristusovi učenci po vsem svetu. Odločno potrjujem, kar so povedali že moji častitljivi predhodniki, in sicer da si Cerkev ne prizadeva za to, da bi razširila svojo moč ali utrdila svojo oblast, marveč da bi vsem prinesla Kristusa, odrešenje sveta. Ničesar drugega nočemo kakor to, da bi lahko bili na razpolago človeštvu, zlasti najbolj trpečemu in zapostavljenemu. Verjamemo namreč, da 'je prizadevanje za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa … nedvomno služba, ki ni v korist samo krščanske skupnosti, ampak vsega človeštva'. To je sicer 'prišlo do čudovitih dosežkov, a je videti, da je izgubilo čut za zadnje resničnosti in celo smisel življenja'.

1. Vsa ljudstva so povabljena k odrešenju

Človeštvo nosi v sebi radikalen klic po vrnitvi k svojemu viru, ki je Bog. Edino le v njem bo našlo svojo končno izpolnitev po prenovi vsega v Kristusu. Po krvi, preliti na križu, bodo razkropljenost in mnogovrstnost, spor in sovraštvo, pomirjeni in privedeni k enotnosti.

Novi začetek se je že pričel z vstajenjem in s povišanjem, po katerih Kristus vse priteguje k sebi, vse prenavlja in napravlja deležne večnega Božjega veselja. Prihodnost novega stvarstva že sije v našem svetu in protislovjem in trpljenju navkljub prižiga upanje na novo življenje. 'Okužiti' z upanjem vsa ljudstva je srž misijonskega poslanstva Cerkve. Zato Kristus kliče, opravičuje, posvečuje in svoje učence pošilja oznanjevat Božje kraljestvo, da bi vsi narodi postali Božje ljudstvo. Samo znotraj tega misijonskega poslanstva se razume resnična in pristna zgodovinska pot človeštva. Vesoljno misijonsko poslanstvo mora postati temeljna stalnica življenja Cerkve. Oznanjevanje evangelija mora biti za nas prizadevno delovanje, ki se ga ne sme odlagati, marveč mora biti na prvem mestu, tako kakor je to bilo za apostola Pavla.

2. Potujoča Cerkev

Vesoljna Cerkev se pred vsemi ljudstvi čuti odgovorno za oznanjevanje evangelija. Ker je v svojem bistvu kal upanja, mora nadaljevati Kristusovo služenje svetu. Njeno poslanstvo in služenje nista po meri materialnih ali celo duhovnih potreb, ki so omejene na zemeljsko bivanje, marveč sta po meri presežnega odrešenja, ki se uresničuje v Božjem kraljestvu. Čeprav se bo kraljestvo polnosti uresničilo šele na drugem svetu in zato ni od tega sveta (prim. Jn 18,36), je vendarle tudi na tem svetu in v njegovi zgodovini in to kot moč pravičnosti in miru, resnične svobode in spoštovanja dostojanstva slehernega človeka. Cerkev si prizadeva spremeniti svet z oznanjevanjem evangelija ljubezni, 'ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje … in s tem dovoli, da Božja svetloba pride na svet'. Tudi s to poslanico pozivam vse člane in ustanove Cerkve k soudeležbi pri tem misijonskem poslanstvu in služenju.

3. Misijonsko poslanstvo k nekrščenim ljudstvom

Srž misijonskega poslanstva Cerkve je torej v tem, da vsa ljudstva vabi k odrešenju, ki ga je Bog uresničil po svojem učlovečenem Sinu. Zato je treba poživiti prizadevanja za oznanjevanje evangelija, ki je kvas svobode, napredka, bratstva, edinosti in miru. Znova želim poudariti, 'da je evangelizacija vseh ljudi bistvena dolžnost Cerkve', je naloga in poslanstvo, ki je zaradi obsežnih in globokih sprememb sedanje družbe, še bolj nujna. Gre namreč za večno odrešenje ljudi, za konec in dopolnitev zgodovine človeštva in vsega stvarstva. Navdušeni in navdihnjeni ob zgledu sv. Pavla, apostola narodov, se moramo zavedati, da ima Bog številno ljudstvo po vseh tistih krajih, ki jih je obiskal tako sv. Pavel kakor tudi današnji apostoli (prim. Apd 18,10). Kajti res je, da 'obljuba velja vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog' (Apd 2,39).

Vsa Cerkev se mora lotiti misijonskega dela med nekrščanskimi ljudstvi (missio ad Gentes) in pri njem vztrajati, dokler ne bo odrešujoče Kristusovo kraljevanje v polnosti uresničeno: 'Zdaj sicer še ne vidimo, da mu je vse podvrženo' (Heb 2,8).

4. Poklicani k evangelizaciji tudi z mučeništvom

Na današnji dan, posvečen misijonom, se v molitvi spominjam tistih, ki so svoje življenje posvetili izključno evangelizaciji. Posebne omembe so vredne tako tiste krajevne Cerkve kot tisti misijonarji in misijonarke, ki pričujejo za Božje kraljestvo in ga širijo v težkih razmerah. Med drugim so to preganjanja in različne vrste zatiranja od diskriminacije do zapora, od mučenja do umora. Ni malo takih, ki so zaradi Jezusovega imena danes ob življenje. Še vedno ostaja izredno aktualno, kar je zapisal moj častiti predhodnik, papež Janez Pavel II.: 'Jubilejni spomin nam je odstrl presenetljiv pogled na prizorišče: pokazal nam je, da ima naš čas še posebej veliko pričevalcev, ki so tako ali drugače živeli evangelij tudi v sovražnosti in preganjanju; pogosto tako, da so prestali najvišjo obliko preizkušnje in pričevali s krvjo.'

Sodelovanje pri Kristusovem misijonskem poslanstvu namreč zaznamuje tudi življenje oznanjevalcev evangelija, ki jim je pripravljena enaka usoda kot Učitelju. 'Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar'. Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.' (Jn 18,20) Cerkev hodi po isti poti in je deležna iste usode kot Kristus. Ne deluje namreč po človeški logiki in ne računa s silo, ampak hodi po poti križa in v sinovski poslušnosti Očetu prevzema vlogo pričevalke in sopotnice tega človeštva.

Tako starodavne kot pred nedavnim ustanovljene Cerkve opozarjam, da jih je Gospod postavil za sol zemlje in luč sveta. Poklicane so širiti Kristusa, luč narodov, vse do skrajnih meja zemlje. Misijonsko delo med nekrščanskimi ljudstvi (ad Gentes) mora imeti prednost v njihovih pastoralnih načrtih.

Moje zahvale in spodbude veljajo tudi Papeškim misijonskim družbam za njihovo nepogrešljivo delo na področju misijonskega navduševanja, vzgoje in gmotne pomoči mladim Cerkvam. Po njihovi zaslugi se na občudovanja vreden način uresničuje občestvo med Cerkvami, in sicer z izmenjavo darov, medsebojno podporo in s skupnimi misijonskimi projekti.

5. Sklep

Misijonski polet je bil vedno znamenje življenjske moči naših Cerkva. Kljub temu je treba znova poudariti, kako evangelizacija ni najprej človeška dejavnost, marveč delo Svetega Duha ter pričevanje krajevne Cerkve, ki pošilja svoje misijonarje in misijonarke onstran svojih meja, in njeno izžarevanje Kristusove luči. Zato pozivam vse katoličane, naj prosijo Svetega Duha, da bi v Cerkvi rasla goreča želja po misijonski dejavnosti, s katero se širi Božje kraljestvo. Prav tako pozivam vse, naj podpirajo tako misijonarje in misijonarke kot krščanske skupnosti, ki garajo v prvih misijonskih vrstah, kdaj tudi sredi sovražnosti in preganjanj.

Istočasno vabim vse katoličane, naj verodostojno pričujejo za skupnost med krajevnimi Cerkvami, in sicer tudi z gmotno pomočjo, zlasti v zdajšnjih kriznih okoliščinah. Le tako bomo namreč mladim krajevnim Cerkvam omogočili, da bodo razsvetljevale ljudi z evangelijem ljubezni.

Pri misijonski dejavnosti naj nas vodi devica Marija, zvezda evangelizacije. Ona je dala svetu Kristusa, ki je postavljen za luč narodov, da bi ponesel odrešenje 'do skrajnih mej sveta' (Apd 13,47).

Vsem pošiljam svoj blagoslov.

papež Benedikt XVI.

Vatikan, 29. junij 2009


Redakcija prevoda dr. Drago K. Ocvirk CM