Med drugim ga je širša javnost spoznala, ko je posodil glas glavnemu igralcu filma Kekec Matiju Barlu v Kekčevi pesmi, sicer pa je bil 19 let član Slovenskega okteta, več kot pol stoletja mentor in zborovodja mnogim pevskim skupinam in glasbenim ansamblom, umetniški vodja več oktetov in zborovodja številnim pevskim zborom. Lani je postal častni občan Škofje Loke.

V Družininem arhivu smo izbrskali portretno predstavitev Tomaža Tozona, ki jo je napisala Ksenja Hočevar. »Če pevec ve, zakaj prepeva in komu na čast prepeva, se temu, komur prepeva, tudi približa. Pevcem sem želel približati Boga. To sem čutil kot poslanstvo. Želel sem Bogu vsaj malo vrniti, kar sem prejel. Da bi bili talenti, ki mi jih je podaril, v njegovo slavo,« je tedaj povedal Tozon. Članek iz leta 2022 v nadaljevanju poobjavljamo v celoti.

Tomaž Tozon z ženo Zdenko in prijateljema Lojzetom in Matjažem. FOTO: Tatjana Splichal

---

Od Kekca do »Cilke«

85 let je praznoval »na koru«, kjer je pred osmimi desetletji začel glasbeno pot: v frančiškanski cerkvi na Tromostovju je mašo daroval njegov pevec, upokojeni škof Andrej Glavan.

»S svojim življenjem sem ravnal kot s skladbami: začenjal sem jih z Bogom in jih z Laus Deo, Bogu hvala, končeval. Misel na Boga je bila zlata nit, ki se je vlekla vse moje življenje. Delo s pevci sem vedno jemal kot poslanstvo. Hotel sem Bogu vrniti, kar sem prejel. Da bi bilo vse, kar mi je dal, v njegovo slavo,« povzame temelj svojega glasbenega ustvarjanja Škofjeločan, ki je v zadnjih dneh novembra dopolnil 85 let. Praznovanje so mu v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani pripravili njegovi nekdanji »cilkaši« – Zbor sv. Cecilije je ustanovil pred 55 leti, iz njega so med drugim izšli trije škofje, 14 duhovnikov in prvi predsednik slovenske vlade.

»Da smo pozabili na lakoto, smo peli«

Tomaž Tozon je glasbeno pot začel na ljubljanskem stolnem in frančiškanskem koru. Še kot otrok je spremljal mamo in očeta, ki sta pela pri cerkvenih zborih, in »odprtih ust in oči«, kot pravi, opazoval zborovodji Stanka Premrla in Franca Kimovca. Pri komaj petih letih je začel prepevati pri otroškem zboru, br. Kanizij Fritzl pa mu je kmalu zaupal tudi solistične vloge. Ko še ni poznal not, je na klavir zaigral in zapel še danes pogosto izvajano obhajilno pesem Pridi, moj Jezus, po njegovi izvedbi jo je Alojzij Mav odel v notni zapis. Besedila pesmi je pisala tudi Tomaževa mama Mirjam, Premrl jih je uglasbil, izvajali pa Tuzončki, kot so klicali Tozonovih šest nadarjenih fantov. Očeta so leta 1941 internirali, štiri leta žena in otroci niso vedeli, ali je še živ. »Bilo je hudo, nismo imeli za kruh, in da bi pozabili na lakoto, nas je mama zbirala okrog klavirja in nas učila pesmice,« se spominja.

Otroški zvezdnik v vlogi Kresnička in Kekca

Izstopajoč deški sopran na cerkvenem koru so »slišali« tudi glasbeni in filmski producenti. V najstniških letih je dobil glavno vlogo v Gobčevi spevoigri Kresniček. »Moja lučka, svetla lučka« je bila takrat kar nekakšna otroška himna, vlogo je Tomaž odpel na desetih šolskih in drugih odrih po vsej državi, pogosto je moral tudi v radijski studio, da jo je odpel v živo. Slišal ga je tudi režiser filma Kekec in Tomaž je glavnemu igralcu Matiju Barlu v Kekčevi pesmi posodil glas. »Na raznih nastopil sem moral pesem odpeti kdaj tudi po desetkrat na dan. Z Matijo – on kot igralec in jaz kot pevec – sva bila v tistem času otroška zvezdnika.« Mama je skrbela, pravi Tomaž, da ga »zvezdništvo« ni prevzelo, držala ga je nazaj in »na tleh«. Denarnih nagrad ni dobival, prejel je lahko le kakšno knjigo.

Več kot tisoč arhivskih radijskih posnetkov

Pri izbiri študija Tomaž Tozon ni omahoval – po končani Akademiji za glasbo se je leta 1966 zaposlil na takratni RTV Ljubljana kot glasbeni producent za narodnozabavno glasbo, kasneje je postal urednik producent pri radijski založbi; z izborom glasbe je oblikoval glasbeni okus poslušalcev, v njegovem času je nastalo prek deset tisoč arhivskih posnetkov.

V prostem času pa je bil cerkveni glasbenik. »V tistem času to ni imelo le slabšalnega prizvoka v družbi, bilo je tudi nevarno,« se spominja mnogih primerov, ko so pevci izgubljali službe, če je kakšen tovariš po naključju prišel mimo, ko so pevci prihajali s kora. Tudi Tomaž je bil klican na zagovor v pisarno radijskega direktorja. Po prvem gostovanju zbora sv. Cecilije v Rimu – bil je prvi zbor iz Jugoslavije v zgodovini, ki je koncertiral v Vatikanu in Rimu – je Družina objavila fotografijo, ko mu papež Pavel VI. sega v roke. »Na pisalni mizi je imel razgrnjeno Družino. Rekel mi je, da sem prišel na razgovor, ne na zagovor. Bil je moder človek, ni me hotel izgubiti, večjih posledic ni bilo,« se spominja. Na nacionalnem radiu je ostal zaposlen do upokojitve sredi devetdesetih let.

Začetki zborovodstva segajo v čas misijona

Že kmalu po prihodu s služenja vojaškega roka, leta 1966, je s skupino dvanajstih pevcev v času ljubljanskega misijona prepeval v uršulinski cerkvi in po odmevnih nastopih so ga pevci prosili, da bi nadaljevali. V kratkem času je sestav, kmalu so se na predlog Tozonove mame Mirjam poimenovali zbor sv. Cecilije, prerasel število sto. Pri koliko pevskih sestavih je prepeval, jih vodil ali jih pomagal ustanoviti v naslednjih desetletjih, pa ni štel. »Preklop iz zabavne glasbe v službi na sakralno ob popoldanskih in večernih vajah – nemalokrat s tremi zbori na dan – je bil blagodejen. Doma sem vsako skladbo, ki sem jo položil pred pevce na zborovski pult, preštudiral, pevcem razložil duhovno vsebino,« pravi jubilant, prepričan v to, da »če pevec ve, zakaj prepeva in komu na čast prepeva, se temu, komur prepeva, tudi približa. Pevcem sem želel približati Boga. To sem čutil kot poslanstvo. Želel sem Bogu vsaj malo vrniti, kar sem prejel. Da bi bili talenti, ki mi jih je podaril, v njegovo slavo.«

Številna priznanja, tudi dveh papežev

Kar 19 let je prepeval pri Slovenskem oktetu, pod njegovim vodstvom je nastopal 60-članski zbor Glasbene matice, »kar je bilo najlepšega v glasbi«, pravi baritonist, pa je »izpel v kvartetu Do«. Desetletja prepevanja in do skrajnosti predanega zborovodstva so mu prinesla številna priznanja, med drugim je prejel Gallusovo plaketo, odlikovanji sta mu izročila dva papeža: Pavel VI. in Janez Pavel II., ob 80-letnici mu je odličje sv. Cirila in Metoda podelila Katoliška cerkev v Sloveniji. Največja nagrada, kot je pred leti povedal v pogovoru za Družino, pa je njegova družina: iz zakona s pokojno ženo Tatjano ima Mirjam in Miho, iz skoraj polstoletnega zakona z Zdenko pa Urbana, Klemna, Uršo in Jerneja.