In na začetku je bila Ljubezen
in Ljubezen je bila pri Bogu
in Bog je Ljubezen-

je Luč, ki sveti v temi,
da se nihče ne bi izgubil.





Preden je šel v smrt, je Kristus, sin Božji rekel:

˝Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.˝

Ta zapoved je bila sprva namenjena apostolom, ki so hodili za njim, vendar to ne pomeni, da za današnji čas ne velja več. Morda je dandanes njeno izpolnjevanje, ko je v svetu nakopičenega toliko uničujočega orožja in človeškega pohlepa po materialnih dobrinah in uspehu za vsako ceno, še bolj potrebno, ne samo za preživetje posameznika, temveč tudi za ohranitev človeštva.




˝O Bog!˝
V grozi vzdihuje nesrečnik, ki ga je obsedel pohlep.
˝Zadušilo me bo!
Nisem še živel!


Zbiral,
kopičil,
ždel sem pod goro minljivih stvari.
Čas čezme drvi,
se posmehuje,
reži!˝




Če se poglobimo v vsebino zapovedi, spoznamo, da nam Kristus naroča:
Varujte se prepira, zavisti, privoščljivosti, prezira in predvsem pohlepa ter sovraštva.
Proti vsemu navednemu zlu je edina obramba dejavna ljubezen. Zavzemajte in trudite se za medsebojno spoštovanje, razumevanje, odpuščanje, kadar vam kdo stori krivico, za mir in spravo. Če je nekatere ljudi težko ali naporno ljubiti, imejte v mislih in v srcu, da prav takšni potrebujejo največ ljubezni. Ljubezen namreč čudežno spreminja vse v dobro, saj prikliče iz človeka najboljše, Sledimo torej Kristusovemu nauku. Izkazujmo ljubezen drug drugemu, ne samo z besedami naklonjenosti, temveč predvsem z dejanji.
Besede s časom zbledijo in se izgubijo v vetru. Obiskujmo bolne in osamljene, tolažimo žalostne in nesrečne ter po svojih zmožnostih pomagajmo revnim!

Spoznajmo, da je lahko to, kar storimo zase, mnogokrat brez pravega smisla. Vse kar storimo za sočloveka, zlasti za sočloveka v stiski ali za narod, ima globok smisel in ostane za vedno.

Ne zgledujmo se po tistem človeku, ki je govoril kako nadvse časti Boga, ljubi vse svet, za bolno sosedo pa si ni vzel časa, da bi ji iz bližnje trgovine prinesel hlebec kruha.

Poleg ljubezni je za človeka nadvse pomembno tudi upanje. Upanje je velikokrat postavljeno pred hude preizkušnje. Vendar življenje nikoli ne more biti popolnoma brezupno, če trdno verujemo, da smo božji otroci ter da nas Bog, naš Oče, sprejema odprtih rok in brezpogojno ljubi, takšne kot smo, vsakega posebej v vsej njegovi neponovljivosti, različnosti, drugačnosti, celo grešnosti, tudi če bi se vsi odvrnili od nas. Zato nam skozi naše ˝temne zarje˝ vedno znova pošilja mavrico upanja. Na lastne oči se lahko prepričamo, da za vsakim dežjem posije sonce in da nobena noč ni tako temna, da je ne bi razsvetlila vsaj zvezdica. S posebno milostjo bedi nad nami vsemi. Dokler upamo, smo živi in lahko naredimo še veliko dobrega.

Prosimo torej Boga Očeta, da nam po svojem sinu Jezusu Kristusu, nikoli ne bi odtegnil varstva in upanja.

Prosimo Te.


Ob svitu budi nas,
spremljaj skozi dan,
razsvetljuj nam
misli,
dušo
in srce
ter podarjaj neomajno upanje.
AMEN.