Moravče. FOTO: Andrej Praznik

Moravče (948 prebivalcev) ležijo v valoviti Moravški dolini. Tamkajšnja župnija je bila verjetno ustanovljena že pred letom 1100. V središču naselja stoji župnijska cerkev sv. Martina z dvema zvonikoma. Še bolj znana pa je božjepotna cerkev sv. Valentina na Limbarski gori severovzhodno od Moravč.

Podružnična cerkev Žalostne Matere Božje na Hribcah. FOTO: Andrej Praznik

Krožni izlet na Murovico, Cicelj in Sv. Miklavž začnemo na parkirišču pri župnijski cerkvi. Z njega gremo desno do glavne ceste, s katere pa takoj zavijemo desno proti vasi Rudnik. Asfaltna in makadamska cesta se hitro izvije iz objema hiš. Ob njej so rumene oznake v obliki črke π in table z opisom Vegove življenjske poti. Hodimo namreč po poti, po kateri je matematik Jurij Vega pešačil od doma v Zagorici k verouku in v nedeljsko šolo v Moravče.

Cesta od cerkve Žalostne Matere Božje na Hribcah proti gradu Tuštanj. FOTO: Andrej Praznik

Mimo odcepa za vas Rudnik prispemo do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje na Hribcah, ki so jo zgradili leta 1906. Od nje nadaljujemo po cesti do križišča, kjer zavijemo desno do gradu Tuštanj. Postavili so ga ob koncu 15. stoletja. Leta 1854 se je njegova lastnica, grofica Maksimilijana Scaria, poročila s petnajst let mlajšim vrtnarjem Luko Pirnatom. Ker nista imela otrok, je mož po njeni smrti (pozneje se je znova poročil) podedoval grad, ki je tako prišel v slovenske roke.

Grad Tuštanj. FOTO: Andrej Praznik

Malo naprej od gradu se ločimo od Tuštanjske poti, ki gre naravnost proti cerkvi sv. Miklavža, ter nadaljujemo mimo samotne hiše in skozi gozd do vasi Spodnja Javoršica (93 prebivalcev). Tam zapustimo Vegovo pot in sledimo planinskim markacijam po cesti v Zgornjo Javoršico (119 prebivalcev). Na vrhu vasi zavijemo mimo vodohrana v gozd in se v dobrih dvajsetih minutah vzpnemo na Murovico (740 m). Vrh, na katerem je več klopi, se skriva med drevjem in ni razgleden.

Pot in znamenje pred vasjo Spodnja Javoršica. FOTO: Andrej Praznik

Z Murovice gremo na vzhod do slabe pol ure oddaljenega sedla, kjer stoji samotna lesena domačija. Od nje se poženemo navkreber proti uro oddaljenemu Ciclju. Pot je večinoma zasnežena in delno poledenela. Nekateri pohodniki imajo na nogah derezice, vendar gre tudi brez njih. Tudi vrh Ciclja se skriva med drevjem, zato brez postanka nadaljujemo do pol ure oddaljene cerkve sv. Miklavža. Po ustnem izročilu naj bi jo v drugi polovici 15. stoletja zgradili brodarji na Savi, saj je sv. Miklavž zavetnik čolnarjev in splavarjev. Od cerkve je lep razgled na del Kamniško-Savinjskih Alp, na Savo in hribovje južno od nje.

Murovica. FOTO: Andrej Praznik

S Sv. Miklavža se spustimo na sever v vas Katarija in nadaljujemo po asfaltni cesti na sedlo Grmače (580 m). Čezenj so v 15. stoletju na Gorenjsko in Koroško vdirali Turki, ki so po nekaterih ocenah tod mimo v suženjstvo odpeljali do 70.000 ljudi. Nekaj korakov pod kapelico stopimo s ceste na označeno gozdno pot, ki nas hitro pripelje v dolino. Tam nadaljujemo po cesti do poldrugi kilometer oddaljenega središča Moravč.

Cicelj. FOTO: Andrej Praznik

Murovica (740 m), Cicelj (819 m) in Sv. Miklavž (742 m)

Izhodišče: Moravče.

Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Krtina, zavijemo na križišču levo in nadaljujemo vožnjo do Moravč. Avto pustimo na parkirišču pri župnijski cerkvi.

Dolžina krožne poti: približno 5 ur (18 kilometrov).

Višinska razlika: 440 metrov.

Kratek opis poti: Iz Moravč gremo po cesti mimo cerkve Žalostne Matere Božje na Hribcah do gradu Tuštanj. Od tam nadaljujemo skozi vas Spodnja Javoršica do zgornjega dela vasi Zgornja Javoršica, od koder se vzpnemo na Murovico. Z nje gremo naprej na Cicelj in do cerkve sv. Miklavža, se po cesti spustimo na sedlo Grmače in se vrnemo v Moravče. Pot je dobro označena. Do gradu Tuštanj (oziroma do Spodnje Javoršice) hodimo po Vegovi poti, pozneje sledimo planinskim markacijam.

Zemljevid: Ljubljana in okolica, 1:50.000.

Nedeljska maša: V župnijski cerkvi sv. Martina v Moravčah je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

Pogled od cerkve sv. Miklavža proti vasi Katarija. FOTO: Andrej Praznik