Pod vrtljivo streho mlina sta pogonski kolesi. FOTO: Andrej Praznik

Mline na veter so v naših krajih poznali že v 16. stoletju. Leta 1525 je bil na seznamu inventarja gradu Vurberk naveden tudi železni podstavek za vetrni mlin. Razširjeni so bili v Prlekiji, okolici Boča, na Dravskem polju in v osrednjem delu Slovenskih goric, torej v krajih, kjer je vodotokov malo ali niso dovolj močni. Enega pa so okrog leta 1870 postavili tudi na Koprivniku v Bohinju.

V notranjosti si lahko ogledamo tudi originalne dele vetrnega mlina, ki je nekoč stal v bližnjem naselju Kokolajnščak. FOTO: Andrej Praznik

V vasi Kokolajnščak v občini Sveti Jurij ob Ščavnici je vse do leta 1957 deloval Becov mlin. Da ne bi propadel, so se v turističnem društvu Sveti Jurij ob Ščavnici odločili, da ga prestavijo na bližnjo Staro Goro in obogatijo tamkajšnjo turistično ponudbo. Po ustnem izročilu so bili nekoč na Stari Gori trije vetrni mlini, vendar so bili za domačo uporabo in zato precej manjši od mlina na Kokolajnščaku, kjer so se poklicno ukvarjali z mlinarstvom.

V središču Stare Gore stoji mogočna podružnična cerkev Svetega Duha. FOTO: Andrej Praznik

Mlin na veter

V Slovenskih goricah so tri Stare Gore: Stara Gora pri Šentilju v občini Šentilj, Stara Gora v občini Benedikt in Stara Gora v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta leži najbolj vzhodno, na 260 metrov visokem slemenu nad Ščavniško dolino, od koder nam pogled odplava proti prekmurski ravnici. Na severni strani vasi je nekaj gozda, proti jugu so travniki, njive in sadovnjaki.

Notranjost cerkve je razgibana in bogato poslikana. FOTO: Andrej Praznik

Stara Gora v občini Sveti Jurij ob Ščavnici je imela v začetku letošnjega leta 81 prebivalcev. Čeprav je vas majhna, so se domačini skupaj s člani turističnega društva leta 1993 zagnano lotili dela in v treh letih postavili dobrih petnajst metrov visoko povečano repliko vetrnega mlina s Kokolajnščaka. »Ves mlin je napravljen iz lesa. Ogrodje je hrastovo, stene so obite s cenejšim mehkim lesom, pogonska kolesa pa so iz hruškovega lesa ali akacije. Os, ki povezuje pogonski kolesi pod streho z mlinskima kamnoma spodaj, je iz enega samega kosa hrastovega lesa. Ker je visoka devet metrov in pol in ima v premeru približno trideset centimetrov, si lahko mislite, kako ogromen hrast je to moral biti,« pravi Edi Sedmak, predsednik Turističnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici. Notranjost mlina so pred kratkim prebarvali, saj jo je že nekoliko načel zob časa.

Na koru so druge najstarejše orgle v Sloveniji. FOTO: Andrej Praznik

Mlin na Sveti Gori ima vrtljivo streho, da lahko zajame veter ne glede na to, s katere strani piha. Med vzponom po lesenih stopnicah v njegovi notranjosti si lahko ogledamo tudi ohranjene dele starega mlina s Kokolajnščaka. Delo v mlinu je bilo naporno, saj je bilo treba mleti večkrat, preden je bila moka dovolj fina. Zato je moral mlinar zmleto zrnje večkrat nesti po stopnicah navzgor. Količina namlete moke je bila odvisna od vetra in od tega, kaj se je mlelo. S koruzo je šlo hitreje, z ajdo počasneje.

V nekdanji šoli, ki stoji nasproti cerkve, so uredili etnološki muzej. FOTO: Andrej Praznik

Cerkev in etnološka zbirka

Mlin na veter na Stari Gori, ki ga je Pošta Slovenije leta 1999 upodobila tudi na znamki, obišče veliko ljudi. Mi smo srečali avtobus šolarjev, popoldne so pričakovali večjo skupino odraslih. Stara Gora pa obiskovalcem ponuja še druge zanimivosti. V središču vasi stoji mogočna podružnična cerkev Svetega Duha, ki spada med najlepše poznobaročne cerkve pri nas. Njena notranjost s pozlačenimi oltarji je razgibana in bogato poslikana s freskami, zato ne čudi podatek, da se v njej poroča čedalje več parov. Posebnost dobrih 27 metrov dolge cerkve, ki so jo postavili proti koncu 17. stoletja, so tudi druge najstarejše orgle na Slovenskem.

Etnološka zbirka obsega približno 2.000 predmetov. FOTO: Andrej Praznik

V okolici cerkve raste večja skupina lipovih dreves. Po ustnem izročilu naj bi prve lipe pred več kot dvesto leti posadili francoski vojaki. Nasproti cerkve je tudi šolska stavba, ki so jo zgradili leta 1902. V njej je do leta 1924 poučevala pesnica Kristina Šuler, ki je imela stike s številnimi slovenskimi književniki. Večkrat jo je obiskal tudi Ivan Cankar. Šolo na Stari Gori so ukinili leta 1988. Danes je v njej na ogled bogata etnološka zbirka starih kmečkih orodij in pripomočkov, ki obsega približno dva tisoč predmetov.

Na Staro Goro se lahko pripeljemo, čez njo pa gre tudi Pomurska planinska pot. Po njej se lahko sprehodimo do Blaguškega jezera ali do razglednega stolpa na 352 metrov visoki Gomili.