V katoliški Cerkvi se v cerkvenem letu spominjamo rojstva le treh oseb – Jezusa, Marije in Janeza Krstnika, pri ostalih svetnikih pa se vedno spominjamo dneva njihove smrti. Marijino rojstvo je pomembno, ker je bila kot mati Odrešenika Jezusa Kristusa in kot naša mati po Božji previdnosti obvarovana izvirnega greha.

Praznik Marijinega rojstva je povezan s Kristusovo velikonočno skrivnostjo in razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje. Marija je tako velika in vredna našega čaščenja, ker je mati Božjega Sina in našega Odrešenika ter sodelavka pri njegovem delu.

Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stoletja dalje velja na Vzhodu že 1. september za Marijin god in spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom. Glede dneva praznovanja vzhodne Cerkve niso bile docela soglasne. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu za praznovanje njenega rojstva obdržali datum 8. september.

Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki šmaren in mali šmaren ali vélika maša in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Med tema dvema praznikoma verniki posebej radi obiskujejo Marijina romarska svetišča. Na malo mašo se ponekod v izročilu držijo navad, ki veljajo za veliko mašo (npr. blagoslov rož ipd.). Ta dan pomeni že začetek jeseni, saj ponekod mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo (mala maša – v vsakem grmu paša).