Vsestranski genij, čudežni otrok, utelešenje renesančnega človeka: Leonardo da Vinci (1452-1519) je vreden vsega občudovanja. Ob 500. obletnici njegove smrti, ki jo obhajamo danes, se v muzejih, galerijah in knjižnicah vrstijo prireditve in razstave v spomin na velikega umetnika. Toskana, Milano in gradovi ob reki Loari oglašujejo potovanja po njegovih življenjskih postajah, v Vatikanu je na ogled Leonardov Sveti Hieronim, Francija in Italija pa se prepirata, katera izmed njiju ima večjo pravico, da se ponaša z umetnikovim uspehom.

Velikega mojstra častijo na številnih področjih: v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, anatomiji, inženirskih vedah, kartografiji, geologiji in botaniki. Tudi znanstvene ustanove se klanjajo spominu na vsestranskega genija, ki je pred pol tisočletja umrl na francoskem gradu Clos ob reki Loari.

Leonardo, ki je bil skozi več rodov kar malce pozabljen, je od 20. stoletja dalje najprepoznavnejši lik znanstvene dobe. Vse, česar se je Toskančan dotaknil, se je spremenilo v pregovorno zlato. Leta 2017 je vlada v Abu Dabiju za sliko »Salvator Mundi«, ki naj bi bila njegovo delo, odštela 400 milijonov evrov. Leta 1994 je Bill Gates za 27,1 milijonov evrov kupil Codex Leicester, zbirko Leonardovih znanstvenih razprav.

Nezakonski otrok s pomanjkljivo izobrazbo

Vegetarijanec, homoseksualec, levičar: slikar, ki je ustvaril Mono Lizo, je poleg svojih mojstrovin za seboj zapustil še »celo vrsto nedokončanih in neuspelih projektov«, o njem piše ameriški časnikar in predsednik mednarodne neprofitne organizacije Aspen Institute, Walter Isaacson. Leonardo je bil »čudaški, obseden, razigran in hitro je izgubil pozornost«. Njegovi delodajalci se nanj niso mogli najbolje zanesti.

Isaacson je prepričan, da je Leonardo zaradi nezakonskega rojstva in pomanjkljive izobrazbe ni bil prav nič zapostavljen, švicarski zgodovinar Volker Reinhardt pa trdi ravno nasprotno: Leonardo, rojen 15. aprila 1452 v kraju Vinci v bližini Firenc, naj bi vse življenje trpel zaradi občutka manjvrednosti. Njegova istospolna usmerjenost je bila tarča posmeha in ogorčenja. Ravno vloga izobčenca pa je Leonarda gnala v njegovi ustvarjalnosti, piše Reinhardt. Njegovo slikarstvo, risbe in zapisi so »besna nasprotovanja« vsem osebnim poniževanjem.

Švicarski zgodovinar je tudi prepričan, da je bil slikar, ki je ustvaril znamenito »Zadnjo večerjo«, na ogled v dominikanskem samostanu Santa Maria delle Grazie v Milanu, ateist. Njegove freske in druga dela se namreč razlikujejo od siceršnjega verskega slikarskega izročila tistega časa.

Gotovo je, da je Leonarda vse življenje gnala neukrotljiva radovednost. Njegovi zapiski na več kot 7.200 straneh vsebujejo genialne skice školjk, rib in rastlin, pa tudi delov človeškega telesa, letal, oklepov in katapultov. Risanje je bilo zanj filozofija in spoznavanje narave. »Njegovo poslanstvo je bilo, da je s svojim vidom, risbami in slikami postal oko sveta.«

Vir: Kathpress
Foto: splet / Wikipedia