V prepolni muzejski dvorani je bila predstavitev novega romana Toneta Partljiča Pesniški dvor. Z avtorjem se je o romanu, ki se pridružuje njegovim številnim živahnim delom o Slovenskih goricah, pogovarjala Darka Tancer-Kajnih, urednica revije Otrok in knjiga ter moderatorka literarnih srečanj.

Pisatelj Tone Partljič se rad vrača v kraje, kjer je preživljal mladost in kjer je sprva učiteljeval.

Zagotovo, še posebej pa v teh krajih, priljubljenega Toneta Partljiča, ki je bil poleg pisateljevanja tudi družbeno politično angažiran, ni potrebno posebej predstavljati, saj je odločilno zaznamoval literarno sceno po drugi svetovni vojni. Samo v zadnjih 10 letih je napisal šest romanov, v katerih je čutiti avtobiografske prvine, značilen preplet resničnih in izmišljenih likov, vedno pa piše čustveno in spoštljivo o malem človeku, ki vedno najde pravo mesto v njegovi literaturi. Rad se vrača v kraje, kjer je preživljal mladost in kjer je sprva učiteljeval. Kasneje ga pot odnese za dalj časa v gledališče, kjer so se mu odprla vrata v nebesa, kot sam rad pove. Napisal je več kot trideset dram oziroma komedij in tako pustil velik pečat kot komediograf in režiser. Ustvaril je ducat televizijskih in filmskih scenarijev, naj pa spomnimo na enega najbolj gledanih celovečernih filmov po istoimenskem romanu »Moj ata, socialistični kulak«. Prešernova nagrada je potrdilo o kakovosti Partljičevega celotnega opusa.

Tokratna zgodba, ki je dejansko zgodovinski roman, se odvije konec tridesetih let prejšnjega stoletja, v času vojne, taborišč in povojne stiske. V zaselku Pesniški Dvor ob reki Pesnici živi mogočna vinogradniška družina Gornik. Pisatelj pod drobnogled vzame njihovo usodo, vzpon in povojni propad. Zlasti ga zanima odnos med očetom Štefanom, slavnim pridelovalcem vina, in sinom Slavkom, ki ga ne »pokliče« zemlja, ampak pisanje. Tu so še jugoslovanski vojaki, ki gradijo severno Rupnikovo obrambno linijo, pa Nemci in nemškutarji, in tu so mladi, ki verujejo v utopične ideale boljševistične revolucije. Zdi se, da zgodovinski »vlak smrti« vsem prinese nekakšno streznitev. Zanosa polna, ljudsko obarvana in večkrat pretresljiva upodobitev kmeta in preprostega človeka.

Pokušina gibanice ob odlični jareninski kapljici je bila pika na »i« večeru: poskusil jo je tudi gost Tone Partljič, ki je ta večer podelil veliko avtogramov in se posvetil svojim zvestim bralcem.

Ob koncu je bila v vinoteki predstavitev Jareninske gibanice, pripravljene po starem receptu iz jareninskega zaselka Vajgen, ki predstavlja delček slovenskega kulinaričnega izročila. Kar tri osebe iz nekdaj mogočne vajgenske vinogradniške družine so pisatelju Tonetu Partljiču pomagale oblikovati lik njegovega junaka Štefana Gornika.

Tudi Jareninska gibanica, kot so poimenovali slano »pogačo« s proseno kašo in skuto, ima skrivnostno povezavo z romanom, saj so jo na Zupaničevi domačiji na Vajgnu, verjetno pa tudi širše na tem območju, pekli pred 100 ali celo 200 leti ob težjih kmečkih opravilih, predvsem ob košnji. Že ob prvem svitu so se odpravili kosci in grabljice na delo, po njem pa so se okrepčali z gibanicami iz krušne peči. Gospodinje so jih še tople prinesle na glavi, v gibančnikih – pletenih slamnatih košarah na travnik, njivo ali v vinograd kot okrepčilo delavcem. 

Jareninsko gibanico in njeno zgodbo je predstavila Sandra Kurnik Zupanič po pripovedovanju njene babice, danes pa jo pripravljajo Podeželske žene Turističnega društva Ovtar Jarenina. Pokušina gibanice ob odlični jareninski kapljici je bila pika na »i« večeru. Poskusil jo je tudi osrednji gost večera Tone Partljič, ki je ta večer podelil veliko avtogramov in se posvetil svojim zvestim bralcem.