Irena Gajšek, direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik, ki upravlja nekdanji mekinjski ženski samostan, je 19. marca pri predstavitvi knjige pisatelja mag. Ivana Sivca Dorotejine solze povedala, da omenjena velika starodavna zgradba živi. Drugače kot nekdaj, ko so v njem od leta 1300 stanovale redovnice klarise, leta 1906 pa so jih nasledile uršulinke. V njem so številne zelo raznovrstne prireditve od delavnic do izobraževalnih tečajev, pogovornih večerov, koncertov, razstav; celo oddajajo sobe turistom, željnim miru, sprehodov, obiskov bližnjih gora, imajo poroke. V sedmih letih drugačne namembnosti in uporabe je postal »sodoben center kulturnega in duhovnega dogajanja«. Obiskovalci in gostje, posebej tisti, ki v njem prenočujejo, pa lahko začutijo nekdanji redovni utrip.

Direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek je spregovorila o novi namembnosti mekinjskega samostana. FOTO: Jožef Pavlič

Še posebej pa so ga začutili številni udeleženci predstavitve knjige pisatelja Sivca Dorotejine solze, v kateri je na njemu lastni način pripovedovanja približal osebnost, delo in velike zasluge najbolj zaslužne opatinje Doroteje Sidonije Gallenberg. Kako se je lotil te zelo zahtevne naloge, je povedal v prenovljeni samostanski dvorani, namenjeni kulturnim srečanjem in dogodkom. Zahvalil se je vsem zaslužnim za izid knjige na čelu s kamniškim županom Matejem Slaparjem, ki je tudi pozdravil pisatelja in obiskovalce.

Kamniški župan Matej Slapar se je razveselil pomembnega kulturnega dogodka ob občinskem prazniku. FOTO: Jožef Pavlič

Posebej se je avtor knjige zahvalil še velikemu poznavalcu redovnega življenja in dejavnosti nekdanjih stanovalk samostana – redovnic klaris in uršulink dr. Damjanu Hančiču, ki je kratko predstavil klarise in njihov red. Povedal je tudi, da je bilo eno njihovo zahtevno redovno življenje po zgledu ustanoviteljice sv. Klare, drugo pa pisateljevo gledanje na to, opis le-tega, pri katerem se je poslužil pravice do lastne pripovedi na temelju zgodovinskih dejstev. S tem jih je še bolj približal ljudem, posebej nepoznavalcem, so poudarili govorniki. Roman bralcu približa tudi Mekinje kot nekdaj zelo pomemben kraj, saj so v samostanu živele in delovale redovnice plemenitega porekla, vanj pa poleg izobrazbe prinesle tudi bogato doto. Po znanju so se kosale z izobraženimi moškimi tistega časa, imele pomembno vlogo, je spomnil pisatelj. Zlasti opatinje, kakršna je bila s. Doroteja. Močno so bile tudi povezane s krajem, bližnjo in širšo okolico, saj je imel samostan mnoge posesti.

Predstavitev Sivčevega romana Dorotejine solze je pritegnila veliko obiskovalcev. FOTO: Jožef Pavlič

Ti časi so minili, tudi redovnic je vse manj, klarise so le še v Nazarjah, v Dolnicah pri Ljubljani in v Turnišču, uršulinke pa kljub velikim prizadevanjem, pogumu in znanjem niso mogle več vzdrževati dotrajanih samostanskih prostorov. A pisatelj Sivec je prispeval k temu, da so vnovič zaživeli v napeti zgodbi, ob njih pa Mekinje in bližnji Kamnik. Tudi s pesmijo Kamnik, raj pod planinami, ki jo je uglasbil Matic Smolnikar, na prireditvi pa ob spremljavi s kitaro zapel s Tejo Poljanšek. Pomemben kulturni dogodek je ob kamniškem občinskem prazniku povezovala Jana Bučevec, popestrila pa z branjem odlomkov iz Sivčeve knjige.

Kulturni večer je izvrstno povezovala Jana Bučevec. FOTO: Jožef Pavlič

Obiskovalci so v eni uri začutili, kako pomembno je vračanje v zgodovino, njeno poznavanje, posebej še bolj skrivnostnih strani, kot je bilo redovno življenje sester klaris, hkrati pa tudi odpiranje novim duhovnim tokovom in nareku časa, ko staro (lahko) podaja roko novemu. Pri tem imajo velike zasluge kulturni delavci na Občini Kamnik z novo vizijo, načrti in poletom. Nekdanja samostanska cerkev s čudovitim glavnim oltarjem, arhitekturo, orglami in zelo razgledanim, predvsem pa duhovno daljnovidnim in prijaznim župnikom mag. Pavlom Pibernikom, kamniškim dekanom, pa kraju in ljudem dodaja pravo težo, umetnostni razpon in smer.