Predstavitev v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Na predstavitvi so sodelovali zgodovinarki dr. Tamara Griesser Pečar in Petra Grabrovec (SCNR), ter vnuk dr. Julija Savellija Marko Gaser. Pogovor je povezoval David Ahačič.

David Ahačič, Marko Gaser in dr. Tamara Griesser-Pečar. FOTO: Tatjana Splichal

Dnevnik v prvem delu popisuje 89 dni, ki jih je dr. Julij Savelli od 12. januarja do 10. aprila 1945 preživel v gestapovskem zaporu v Ljubljani, v drugem delu pa sledi podroben opis njegove poti v begunstvo od 5. maja do 12. julija 1945, na katero se je, mlad družinski oče, odpravil sam.

Zgodovinarka Petra Grabrovec, sodelavka SCNR. FOTO: Tatjana Splichal

Približevanje zgodovinski resnici

Dr. Griesser Pečarjeva je izpostavila, da gre za dragocen dokument iz časa ob koncu druge svetovne vojne, ki dopolnjuje mozaik pričevanj, s katerimi se približujemo zgodovinski resnici. Premalo znano je, da je bila že 29. 5. 1941 ustanovljena Slovenska legija, odporniška skupina proti okupatorju, katere član je bil tudi dr. Savelli. Skupina, ki je nastala v krogu tedanje Slovenske ljudske stranke, nikakor ni bila edina na strani desne ilegale, katere vlogo je z uzurpacijo legitimnosti upora proti okupatorju z odlokom z dne 16. 9. 1941 skušala izničiti OF in ji v tem še vedno sledi tudi uradno zgodovinopisje.

Dnevniški zapisi dr. Julija Savellija (1912–1993) pod naslovom 1945: Dnevnik mojega križevega pota. FOTO: Tatjana Splichal

Izjemna življenjska energija, usmerjena v delo za slovensko skupnost

Natančen kronološki zapis dopolnjuje osebna pripoved. »Križev pot« kljub bolečini ločenosti od ljubljene družine in domovine vendarle odraža temeljno veselje do življenja. To se je pokazalo tudi v življenjski energiji, ki jo je dr. Savelli že vse od prvih let, ki jih je kot begunec najprej preživel v italijanskih taboriščih in pozneje v Argentini (kjer je v letih 1948–1954 živel sam, preden se mu je po številnih zapletih in posredovanjih naposled le pridružila družina), posvečal ne le skrbi za osnovne materialne temelje, temveč z izjemno zagnanostjo predvsem delu za slovensko skupnost.

Predstavitve se je udeležil tudi Lojze Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Gallus – eden najboljših buenosaireških pevskih zborov

V želji, da bi v svetu poustvarili Slovenijo, je bilo delovanje za dobro skupnosti za prisilne izseljence nekaj samoumevnega. Že leta 1945 so ustanovili pevski zbor Slovenija, ki je v sklopu rimske turneje za binkošti 21. marca 1946 v Vatikanu nastopil pred papežem Pijem XII. V Argentini pa je bil dr. Savelli vsestranski kulturni in družbeni delavec ter odličen glasbenik, ki se je v domovini uveljavil že pred vojno, odbornik, soustanovitelj in kar 36 let tudi dirigent slovenskega pevskega zbora Gallus, ki se je v Buenos Airesu uveljavil kot eden najboljših.

Dr. Željko Oset in Tone Rode. FOTO: Tatjana Splichal

Desna ilegala še čaka na ovrednotenje

Maja 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, je na turneji, v okviru katere se je pevski zbor Gallus predstavil Slovencem v matični domovini in zamejstvu, dr. Savelli prejel Gallusovo listino, leto zatem pa odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je za zasluge na področju cerkvene glasbe podelila slovenska Cerkev. In če je bilo s tem ovrednoteno njegovo povojno delo v izseljenski skupnosti, njegovo medvojno odporniško udejstvovanje še čaka na primerno mesto v slovenskem zgodovinopisju. Tudi v tem smislu so nam kot dragoceno izhodišče zdaj na voljo njegovi dnevniški zapisi iz usodnega leta 1945.