»Nekaj mora biti to nedeljo še posebej zame,« sem si dejal na nedeljo sredstev družbenega obveščanja, 21. maja, po maši in zajtrku. Glavni »duhovni obrok« sem že dobil v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. Zaželim si posladek v obliki malce drugačne duhovne hrane, za dobro kosilo bo tako poskrbela žena Marta. Iz kuhinje se sliši petje cerkvenega pevskega zbora v prenosu maše Radia Ognjišče; Marta pripeva in kuha. »Sedaj je pravi trenutek za poezijo,« si rečem.

Manica Ferenc v imenu Založbe Družina pozdravlja predstavitelje pesnikov Hilde Domin in Johannesa Bobrowskega. FOTO: Jožef Pavlič

Sonce mi prijetno razsvetljuje delovno sobo, veter maje češnji, breskve in drugo sadno drevje, v peč sem naložil malo drv in jo zakuril, da mi je toplo. Zares toplo pa mi postaja pri srcu in duši, ko začnem brati pesmi nemških pesnikov Hilde Domin in Johannesa Bobrowskega v prevodih Ane Jasmine Oseban in Alfreda Leskovca.

Če bi bil zloben, še prej pa samozadosten in napuhnjen, bi se vprašal: »Kaj pa more nemška poezija iz sredine 20. stoletja dobrega ponuditi razvajenemu slovenskemu bralcu? Kaj sploh more poezija dati sodobnemu človeku?« Kako zelo bi se zmotil, sem začutil takoj, ko sem na god papeža Petra Celestina 19. maja zvečer stopil v Galerijo Družina, kjer so predstavili oba pesnika in pesniški zbirki Le vrtnica v oporo in Sarmatska dežela. Dominovo pesnica Miljana Cunta, Bobrowskega mag. Sergej Valijev. Oba izvrstno. Z njima se je pogovarjal dr. Brane Senegačnik, urednik zbirke Sozvezdja, pri kateri sta izšli omenjeni zbirki. Kako »zvenijo« prevedene pesmi, smo slišali iz ust Pavla Ravnohriba. Za umetniško popestritev je poskrbel sijajni kitarist in pevec obenem.

Pesniški večer v Galeriji Družina je naletel na veliko pozornost in pohvale obiskovalcev. FOTO: Jožef Pavlič

Vsi navzoči smo bili tiho kot miši, dobesedno pili iz vrča s pesmimi, po pesniškem večeru pa iz »vrčev« belega in rdečega vipavskega vina. Res je bilo po taki koncentraciji in tako dobro in lepo povedanem, povrh vsega pa še na mlaj, treba nekaj popiti, se pogovoriti, si pogledati v obraz in priznati: »To pa je bil zares lep kulturni večer na najvišji ravni!« Po prejšnjih tudi lepih, ko je »spregovorila« sodobna španska in latinskoameriška ter angleška romantična poezija. Poln galerijski prostor je bil najlepše potrdilo, da je organizator – Založba Družina – s temi pesniškimi večeri »zadel v polno«.

Urednik zbirke Sozvezdja dr. Brane Senegačnik vabi k besedi pesnico Miljano Cunta. FOTO: Jožef Pavlič

Pravo branje in s tem tudi uživanje v miru ob poglabljanju v pesmi pa se začne doma. Sam nisem mogel strpeti, da ne bi kliknil na google in pogledal, kje je bila ta Sarmatska dežela, ki se je tako priljubila pruskemu pesniku Johannesu Bobrowskemu (1917–1965), čeprav je Valijev to že povedal pri predstavitvi. Zanimalo me je predvsem, zakaj je Bobrowski dal takšen naslov pesniški zbirki. Jasniti se mi je začelo, ko sem na mah prebral polovico prevedenih pesmi. Tako lepih, povednih, polnih simbolike, da so me čisto prevzele. A je prav, da dam prednost pesnici Hilde Domin in njeni pesniški zbirki Le vrtnica v oporo, pri kateri te potegne k branju že naslov zbirke. Kot običajno sem pri obeh pesnikih prebral nekaj pesmi, nato pa njuno »biografijo« in vse drugo, kar sta o avtorjih v spremni besedi zapisala Ana Jasmina Oseban (pri Dominovi) in Dejan Kos (pri Bobrowskemu).

Miljana Cunta je zelo lepo predstavila nemško pesnico Hilde Domin pa tudi recitirala eno izmed njenih pesmi. FOTO: Jožef Pavlič

Pri Hildi Domin, kar je tudi sama izjavila, da je imela pri starših »pravi dom«, in da jo je to »podpiralo vse življenje«. Ta dom je imela v Kölnu; pozneje se ga je takole spominjala: »Tam so mi starši nudili varnost, prazaupanje, ki se zdi neuničljivo in iz katerega črpam moč za 'vsemu navkljub'.« To je bilo potrebno, ker je pozneje s študentom in dobrim prijateljem Erwinom Walterjem Palmom pred nacisti pobegnila v Rim, nato prebegnila v Anglijo, od tam sta se zatekla na varno v Dominikansko republiko; v Nemčijo sta se vrnila šele leta 1961. Zaradi tega bega pa tudi krajših bivanj drugje Dominovo prištevajo k emigrantskim pesnikom, izseljenstvo je močno odmevalo tudi v njenem ustvarjanju. Kljub temu, da je v življenju veliko prestala (pesnjenje ji je pomagalo preboleti hudo bolečino ob materini smrti, posebej pa moževi), njeno poezijo po besedah Ruth Klüger preveva »osupljivi optimizem« in, kot je sama zapisala: »Osrednja beseda v mojih zapisih o življenju, tako avtobiografskih kot vseh drugih, je zaupanje: obnavljajoče se zaupanje, uporno zaupanje, zaupanje 'vsemu navkljub'.«

Mag. Sergej Valijev se je poglobil v pruskega pesnika Johannesa Bobrowskega, pa tudi Sarmatsko deželo, ki jo je opeval pesnik. FOTO: Jožef Pavlič

»Njena pesniška govorica je jasna, neposredna, osvobojena zapletenih ali težko razumljivih, obloženih elementov,« piše v spremni besedi.

Drugače pa je pri pesmih Johannesa Bobrowskega. Urednik zbirke Sozvezdja Brane Senegačnik je o njej zapisal, da je to »poezija krepkih, čutnih, svežih in skrivnostnih podob. Primerjali so jo s Chagallovim slikarstvom (eno od pesmi je pesnik posvetil prav njemu, veliko pa tudi drugim znanim ali manj znanim pesnikom, op. pisca): ne brez razloga. Seveda to ni poezija narave (pesnik jo prikazuje s presenetljivimi, sila močnimi in osupljivo svojskimi prispodobami, op. pisca): je poezija neke dežele, mogočne, prostrane, polne zgodovine. In polne sedanjosti. Ki je minula in sedanja obenem. Po kateri hodijo pesniške postave z neponovljivim leskom svoje enkratnosti in s svojimi senčnimi usodami.«

Pesniški večer je zelo polepšal kitarist in pevec; tudi po uradnem koncu. FOTO: Jožef Pavlič

Sarmatski deželi, ki je, ko so bili Sarmati okrog leta 100 pred K. na višku moči (Sarmati so bili staroiranskega porekla, v 5. stoletju pred K. so prišli na Ural iz Srednje Azije, nato so se ustalili na območju današnje južne Rusije, v Ukrajini in na Balkanu), segala od Barentsovega morja do Črnega morja in Kaspijskega jezera. Cvetela je do prihoda Hunov v 4. stol. po K., ko so se Sarmati delno spojili z njimi. Ta dežela je bila pesniku Johannesu Bobrowskemu (1917–1965) kot po sili nemškemu vojaku in večletnem ruskem ujetništvu v Rostovu na Donu življenjsko in osebnostno blizu, ga je zelo prizadelo uničujoče obleganje Novgoroda leta 1941, »izginjanje tisočletne zgodovine vzhodno-zahodnega sveta«, zaradi česar je – »začel pisati«. Imel je kaj povedati tudi kot pristaš tistih evangeličanov, ki so se »zoperstavili nacističnemu zlorabljanju religije in Cerkve«, so ga zaradi tega poklicali v vojaško službo; v drugi polovici življenja v Vzhodnem Berlinu pa kot urednik in pisatelj poklicanost: »zaklinjanje v skrivnost spomina«.

Recitator Pavle Ravnohrib prejema čestitke za izvrstne recitacije obeh pesnikov. FOTO: Jožef Pavlič

Ob branju njegovih pesmi, posebej o rekah Nemen, Zahodna Dvina, Dneper in drugih, Umrli jezik (pesnik uporablja nekaj besed izginulega jezika), Sarmatski deželi, me najprej zamika, da bi obiskal opevane kraje, nato, kar mi je bliže, je enostavneje, klikam na google in iščem ter si ogledujem te kraje, te reke, ta jezera, ta izginuli in v poeziji spet vrnjeni svet. Moč pesnika in pesmi! Pa tudi moč slikanja znamenitega Marca Chagalla, katerega knjigo Moje življenje sem že dvakrat prebral, pa jo bo še treba. Najprej pa počasi pesem za pesmijo Johanesa Bobrowskega in tudi Hilde Domin. Sijajnih nemških pesnikov.

Pesniški večer se je izlil v sproščen pogovor o pesnikih in lepoti ter bogastvu takšnega kulturnega dogodka, kot je bil tokratni v Galeriji Družina. FOTO: Jožef Pavlič

Njune pesmi so mi močno polepšale predbinkoštno nedeljo. Tudi vam jih bodo.

Nedelja sredstev družbenega obveščanja ni šla tako neopazno mimo mene. Najprej evangeljska beseda, nato diakonova, potem pesniška. Vse tri so bile zame pomembne. Tudi tako lepa poezija, kot je Dominove in Bobrowskega, lahko evangelizira, če jo prav bereš, spoznavaš in poosebljaš v odnosu do sebe in drugega. Kot glasnik pesniške lepote in Lepote same.