Zapri
Iskanje

Preživel sem omikron

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 13. 08. 2022 / 08:09
Oznake: Zdravje
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.08.2022 / 09:51
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Preživel sem omikron

Preživel sem omikron
Čeprav pri meni ni bilo tako hudo kot pri bratu Petru, sem vseeno občutil in na lastni koži doživel, kaj se pravi okužba z različico covida-19 omikronom. Da je to resna stvar. FOTO: Jožef Pavlič
Omikron. Kako sem ga doživel in, upam, preživel.

Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo to zadelo tudi mene: da bom zbolel za covidom-19. Njegovo novo različico omikronom. Posebej še zaradi tega, ker sem se tako varoval okužbe. Nosil masko v zaprtih prostorih, v cerkvi sedal tja, kjer ni bilo blizu mene nikogar, spočetka nekaj mesecev celo v prvo klop. Tam je bilo najvarneje, saj so bili mašnik in ministranti od mene oddaljeni nekaj metrov, verniki pa vsi za menoj.

Marsikateri prireditvi v zaprtih prostorih sem se iz strahu pred okužbo izognil, čeprav bi skorajda moral biti tam, o njej poročati za javna občila. Če sem že bil, sem uporabljal masko. Kadar je bila pogostitev, sem se umaknil v kakšen kot, kjer sem pojedel kanapeje in spil kozarec vina, soka ali kaj drugega, kar so ponudili.

Mesece nisem hodil na nobeno prireditev nekdanjega »matičnega podjetja« Družina, ker sem se bal okužbe.

Redno sem molil za okužene, da bi ozdraveli, in za zdravnike ter drugo zdravstveno osebje, da bi jim pomagali. Številnim so. Tudi mojemu že priletnemu sosedu Francetu. Bolezen ga je sicer močno zdelala, a si je opomogel in sčasoma pozdravil. Okužil se je kljub temu, da je bil trikrat cepljen in dobil še poživitveni odmerek. Kot jaz in moja žena Marta. Njo sem celo prosil, ko sem po javnih občilih zvedel, da starejšim nad 80 let, pa tudi mlajšim, takim nad 60 let, ki bolehajo za kakšno kronično boleznijo, naj ob obisku pri osebnem zdravniku poizve, ali bi se lahko cepila tudi midva s še enim poživitvenim odmerkom. Rekli so ji, naj počakava, ker še nimajo pripravljenega ustreznega cepiva.

Skratka, naredil sem, kar sem mogel, da bi se zavaroval pred okužbo z najnovejšo različico covida-19. Ko sem prišel domov, sem, kadar je bilo na kakšni prireditvi veliko ljudi, spil šilce žganja, prepričan, da mi bo to pomagalo, če sem se slučajno okužil. Ravnal po stari kmečki modrosti oz. prepričanju, da je »šnops« najboljše zdravilo.

Zelo prepričljiv mi je bil primer brata Petra, ki se je trdovratno branil cepljenja, se mu celo posmehoval, potem pa tako hudo zbolel za covidom-19, da je že nameraval poklicati g. župnika Zdravka, da bi ga spovedal in mazilil. »Dal v svet' olje,« bi rekli stari. Zadnji hip se mu je obrnilo na bolje, je bil pa dolgo telesno močno izčrpan. Pozdravilo ga je šele nabiranje borovnic visoko v hribih na zares svežem zraku.

Mene pa bo, posebej ženo Marto, morje, sem bil prepričan. Marta je namreč zbolela za močno virozo (mogoče celo omikronom, pa tega niti ni vedela), sam pa sem se tudi močno potil, bil izčrpan, sem moral čez dan redno počivati. Da bi se okrepila, vsaj laže dihala, sva se na vrat na nos odločila za tridnevni oddih s polpenzionom od 26. do 29. julija v Istarskih toplicah z vsakodnevnim kopanjem v morju pri Novigradu. Najinem priljubljenem mestu še iz let, ko sva ga obiskovala skupaj z otroki, kadar smo bili na morju v Svilanitovi leseni hiški v bližnji Pineti. Bilo je še prosto. Imela sva se zelo lepo. Ob tem pa, vsaj jaz, malce preveč sprostila. Kdo bi pomislil na to, da se lahko okužiš tudi v toplicah z žvepleno vodo, na morski obali, celo med plavanjem v morju, če kihne vate kakšen že okužen starejši človek? Še na kraj pameti mi ni padlo. Tudi ne, da bi si nadel masko, ko sem se s kom pogovarjal, šel kupovat v majhno trgovino, kjer so bili drug ob drugem v glavnem starejši ljudje, si nadeval hrano v restavraciji, pa tudi pri kupovanju spominkov v Grožnjanu. Brezskrbno sem se rokoval z Ukrajincem Mihailom, ki so ga kot begunca zaposlili v zdravilišču, v Grožnjanu pozdravil (dotaknil s pestjo) glasbenika s Haitija, segel v roke 80-letnemu Aldu, pri katerem sem nabavil odlično malvazijo in refošk, sva ga skupaj pokušala, se preveč zbližal z nekdanjo bolničarko v Švici Loredano, ki mi je kljub veliki prijaznosti krepko zaračunala svoj »teran« in tropinovec. Njen nasvet, da te požirek te močne pijače obvaruje pred vsako korono, se, očitno, ni obnesel.

Prvi znaki, pri katerih sem posumil, da je nekaj močno narobe z menoj, so se začeli pojavljati 1. avgusta, dva dneva po vrnitvi z morja 29. julija. Dan prej, 31. julija, smo še praznovali 70. rojstni dan sestre Anice. Na odprtem. Sprva sem pomislil, da sem se okužil tam, oz. da je okužbo prinesel sin Klemen, ki se je 30. julija vrnil z glasbenega festivala na jugu evropske celine, vendar se je izkazalo, da si je v veliki vročini ranil le podplate, ni pa staknil korone. Tudi drugi, s katerimi sem bil v stiku, naj bi me ne okužili.

Prvi znaki, pri katerih sem posumil, da je nekaj močno narobe z menoj, so se začeli pojavljati 1. avgusta, dva dneva po vrnitvi z morja. FOTO: Jožef Pavlič

Sum, da je do tega prišlo na oddihu na morju, se mi je porodil, ko je bil pred menoj pri hitrem testiranju pri zdravstvenem domu v Domžalah mlad moški, ki se je ravno vrnil s praznovanja v spomin hrvaškemu pevcu Oliverju Dragojeviću v Veli Luki na Korčuli, kjer je njegov grob. »Ko se vrnem z morja, sem vedno pozitiven,« je izjavil dokaj slabe volje. Tedaj sem že slutil, da se je nekaj podobnega lahko pripetilo tudi meni. Začel sem brskati po spominu, kje naj bi to bilo, iskati možna mesta okužbe. Teh je bilo kar nekaj. In se hudovati nase, zakaj si nisem takrat, ko sem šel v trgovino po ožujsko pivo, mleko, salamo in kruh, nataknil maske. Posebej, ker sem jih imel pri sebi v avtomobilu. »Za vsak primer.« Takrat bi jo res lahko uporabil.

Vprašanje je, ali bi se sploh šel testirat, če me ne bi k temu priganjala Marta, ki je zadnji dan najinega dopusta ravno praznovala god, v prihajajočem tednu pa je pričakovala več obiskov prijateljic in sorodnikov. Tako dolgo je negodovala, da sem se 2. avgusta na hitro obril, pogledal, kdaj so testiranja, in se še pravi čas odpravil v Domžale. Kar me je najbolj skrbelo, je bila doslej neznana bolečina v prsih, težko dihanje (tega sem sprva pripisoval pretiranemu plavanju za moja 71. leta) in temperatura 37,3 stopinje Celzija. Razen bolečine v prsih in težav z dihanjem je bilo vse ostalo kot pri virozi, za katero sem običajno zbolel po vrnitvi z morja, še prej pa iz toplic. Znanim dejstvom: morje razkuži, toplice pa okužijo. Rekel sem si: verjetno ne bo nič hujšega, viroza, počivanje, pitje zadosti tekočine. Izkazalo pa se je, da je imela Marta prav. »Gospod, pozitivni ste,« mi je po kakšne četrt ure rekla medicinska sestra, ki mi je nič kaj nežno vzela bris iz obeh nosnic. »Javite se spet 9. avgusta,« mi je še naročila in natisnila potrdilo, da sem se okužil z omikronom. Opozorila me je še, da moram biti doma, če bo huje, pa se posvetovati z osebnim zdravnikom ali poklicati na urgenco. Priporočila mi je, naj počivam, pijem veliko tekočine in uživam c-vitamin.

Poparjen sem se vrnil domov, takoj obvestil osebno zdravnico, kaj mi je, dobil pa le navodila, podobna kot sem jih že od jemalke brisa v Domžalah.

Sledili so mučni dnevi, ko je bilo zdaj bolje zdaj slabše, kot je pri virozah. »Hujših virozah,« mi je dejal nekdanji časnikarski kolega Marjan, ki se je okužil v Franciji, kjer je bil s slovensko skupino duhovnega gibanja Emanuel. Imel je prav – hujših virozah.

K sreči sem imel doma spomine kardinala Franca Rodeta, s katerimi sem laže prestajal svoj kovidni »pasijon«, ker so me močno pritegnili k branju. Težko sem se vdal, da sem se tudi sam nalezel te bolezni, se jezil sam nase, zakaj nisem bil bolj previden, počival in bral, sanjal in »bluzil«, doživljal vse, kar je povezano s tovrstno okužbo. Najbolj sem se bal njenih posledic. Še posebej, ko se je Marta pogovarjala s prijateljicami, ki so ji živo opisovale, kako so se počutile same, pa tudi drugi, ki so že premagali okužbo. Zelo zaskrbljujoče novice. Venomer utrujene, se jim je le spalo, jih je bolelo srce, v glavi pa je bila »megla« zaradi obolenja nevronov. Tudi težave s koncentracijo. Kup nevšečnosti in dodatnih skrbi. »Jože naj se zelo pazi,« so ji naročale. Predvsem, naj počivam. Jaz pa k branju 700 strani obsegajoče zahtevne knjige večjega formata z manjšimi in slabo odtisnjenimi črkami, da te že tako ob njih pečejo oči in boli glava! Kaj šele, če si bolan …

V takšnem razpoloženju sem se 9. avgusta vnovič odpravil na testiranje v Domžale. »Gospod, še vedno ste pozitivni,« mi je rekla medicinska sestra. Skoraj stoodstoten sem bil, da bo tako. Povedal sem ji, da sem 11. avgusta naročen pri zobozdravnici v Kamniku. »Kdaj?« me je vprašala. »Ob 8.15,« sem ji odgovoril. »Pridite ob 8. uri, da boste prvi na vrsti, zobozdravnici pa sporočite, da boste prišli malce pozneje,« mi je naročila. »Seveda, če boste negativni.«

Vprašanje je, ali bi se sploh šel testirat, če me ne bi k temu priganjala Marta, ki je zadnji dan najinega dopusta ravno praznovala god, v prihajajočem tednu pa je pričakovala več obiskov prijateljic in sorodnikov. FOTO: Jožef Pavlič

Ko sem se vrnil domov, sem zobozdravnici takoj sporočil, kako je z menoj. Naročila me je ob 10.30. Obenem pa sem osebno zdravnico seznanil, da se počutim zelo slabo. Opisal sem ji vse znake okužbe z virusom omikron. Od nje sem pričakoval vsaj kakšno navodilo, tolažilno besedo, nasvet, kako naj ravnam, če se mi bo stanje poslabševalo, a nič. Nobenega glasu. Počutil sem se malce podobno kot hrvaški novinar Vladimir Matijanić, ki je zastonj klical na pomoč urgentni center v Splitu, nazadnje pa 5. avgusta podlegel bolezni. Tudi zaradi pridruženih bolezni.

Pri meni še zdaleč ni bilo tako hudo, spraševal pa sem se, kakšno je to naše zdravstvo, ko se za pacienta nobeden ne zavzame. To je pri pregledu izkusila tudi žena, pa tudi že sam, ko mi dr. Šikoranja (priimek je izmišljen) pri močni virozi ni predpisal nobenega zdravila, meni pa je bilo skoraj za umret. Nadškof Perko bi dejal: za crknit. Po štirih virozah v enem letu prav gotovo, sem nazadnje s silo vstal iz postelje, sicer bi kar obležal. Če ne bi kdaj potožil, še tistih rednih pregledov, ki jih mora v mojih letih opraviti vsak moški, ne bi bil deležen. Potem pri kom, ki jih ne opravi, zdravniki specialisti rečejo: »Kje ste pa hodili?« Ko je že prepozno.

Tista dva dneva do tretjega pregleda me je najbolj držalo pokonci branje »napetih« Rodetovih spominov in pisanje ocene, bolj vtisov o njih. Da sem laže prestajal mučno čakanje, kaj bo iz vsega skupaj. Malce sem se že videl spet v bolnišnici, privezan na posteljo, ob meni pa stojalo z več cevčicami, aparatom za dihanje, dajanjem zdravila v žilo. Izkušnja od operacije leto poprej.

»No, gospod, upajva, da ste pregnali covid,« me je, preden sem ji dal zdravstveno izkaznico, nagovorila medicinska sestra pri okencu, kjer so jemali brise. »Upam, a nisem čisto prepričan,« sem ji dejal. Vnovič mi je vzela bris iz obeh nosnic. Spet nič kaj nežno. Nato mučno čakanje, prestopanje z noge na nogo, pogovor z zakoncema srednjih let, ki sta se, kot jaz, okužila na morju. »Spet plavi Jadran!« sem prizanesljivo in posmehljivo obenem, skoraj malce sarkastično vzkliknil. In dodal: »O, more, more!« Skoraj bi zapel: »Prošli su dani …« Čez čas pa od okenca osvobajajoči: »Gospod, negativni ste!«

»Aleluja, moj Bog!« se je samo od sebe izvilo iz mene. Prosil sem še za potrdilo, da sem negativen. »Da ste prebolevnik,« mi je rekla medicinska sestra. »V redu, samo da imam nekaj uradnega, če bom spet šel na Hrvaško,« sem ji dejal. Izkazalo pa se je, ko se je sin Klemen ponudil, da mi to vnese kot aplikacijo v moj pametni telefon, da NIJZ tega potrdila ne priznava kot uraden dokument. »Verjetno bodo to popravili,« me potolaži sin. Ob tem se spomnim, da so drugi po javnih občilih tožili podobno. Medicinska sestra mi še reče, ko jo povprašam, kam smem in kdo me lahko obišče, da lahko kamor koli in da sprejmem kogar koli, ker nisem več »kužen«.

Čez čas pa od okenca osvobajajoči: »Gospod, negativni ste!« FOTO: Jožef Pavlič

Ves vesel nesem prebrano knjigo Rodetovih spominov v bližnjo knjižnico, pohitim k zobozdravnici, ki z zadnjim posegom zaključi moje zdravljenje zob (dobil sem res »socialne zobe«, a sedaj lahko bolje grizem, pa tudi, če bo tako kazalo, koga »ugriznem«, no ja, vsaj v letos piškavo jabolko), stopim še do mesarja in moje lektorice, ki bo tole popravila (ni je bilo doma), nato pa pohitim do žene Marte, da ji povem veselo novico. Tudi ona reče: »Hvala Bogu!« Predvsem zaradi tega, ker bo sedaj lahko vodovodar France prišel popravit puščajoči ventil pri centralni kurjavi, si bo soseda Silva upala po solato za »flancanje«, me ne bodo sosedi gledali postrani in od daleč, ko ženem Kimija na sprehod do Pšate.

Čeprav pri meni ni bilo tako hudo kot pri bratu Petru, posebej pa znancih, ki že dlje počivajo na Božji njivi (tudi zaradi tega, ker so premalo resno vzeli covid-19), sem vseeno občutil in na lastni koži doživel, kaj se pravi okužba z različico covida-19 omikronom. Da je to resna stvar. Nikakor ne tako mila, kot se je pošalil ljubenski župnik Jože: »To ni nič, tisto je bilo pa res nekaj, je močno prijelo.« Pri tem je mislil na covid-19. Ima prav, a če te »udari«, kot je zidar pred 330 leti ljubensko Marijo s kladivom (od tod Marija Udarjena v Ljubnem), potem čutiš hujše ali blažje posledice. Kdo celo tako dramatične in tragične, kot hrvaški časnikar Vladimir Matijanić, ko bi mu zdravniki lahko pomagali, pa mu niso. Mogoče tudi niso ali niso več mogli komu izmed Slovencev? Tudi nekaterim duhovnikom, ki so se brili norca iz covida-19, misleč, da se njim kot posvečenim osebam ne more nič zgoditi. Zresnilo jih je šele umiranje italijanskih (v Bergamu) in tudi domačih duhovnikov.

K sreči so zdravniki (dr. Beovićeva), to sem pričakoval, spet začeli govoriti o potrebni zaščiti pred okužbo. Malo pred 15. avgustom, ko se »ta glavni« vrnejo z dopusta. Vlada premierja dr. Roberta Goloba bo morala nekaj ukreniti. Če ne, bo poslušala očitke, kot jih je Janševa. Le s to razliko, da je bilo pod prejšnjo vse narobe, pod sedanjo pa bo vse dobro in prav. A omikron je tu. Kako se bomo vsi skupaj »spopadli« z njim, je veliko vprašanje. In z vsem drugim, kar pesti zdravstvo. Dolge čakalne vrste, nemoč priti do osebnega zdravnika, ko pa prideš, pa je kdaj tako, da bi bilo vseeno, če bi pogledal v knjigo Domači zdravnik ali v stiškega zdravilca Ašiča. Res: mens sana in corpore sano. Blagor tistemu, za katerega lahko rečemo, da je pri njem tako. Je pa tudi druga resnica: Contra vim mortis, non nascitur herba in hortis. Tudi tega se zavedajmo. Če ne verjamemo, pa vzemimo v roke spomine kardinala Rodeta.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh