Svete Višarje, foto: Tomaž Celarec


Do nastanka božje poti na Brezjah (v 19. stoletju) so bile Svete Višarje osrednja slovenska božja pot, še danes pa veljajo za eno najstarejših, najbolj priljubljenih in tudi zdaj najbolj obiskanih romarskih krajev. Romarsko svetišče na 1766 metrih nad morjem obišče na leto prek sto tisoč romarjev: tu se srečujejo slovanski, germanski in romanski narodi. Že v 16. stoletju so Svete Višarje imenovali božja pot treh narodov, danes veljajo za božjo pot Evrope.

Legenda o nastanku božje poti

O nastanku poti na Svetih Višarjah se je ohranilo staro izročilo (v knjigi Božje poti na Slovenskem legendo popisuje Franci Petrič), ki pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnic na Višarski gori iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu, klečeče okoli brinovega grma, v katerem je začudeni pastir zagledal lesen kip Marije z Jezusom. Vzel ga je in odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro med druge nabožne predmete.

Toda na­slednji dan je bil kip spet v istem grmu in ovce okrog njega. Spet ga je odnesel v dolino, župnik pa je kip v omaro zaklenil in ključ vtaknil v žep. Vendar se je prizor ponovil tudi tretji dan. Žabniški župnik je spoznal, da to utegne biti izredno Božje znamenje. Zgodbo je sporočil oglejskemu patriarhu, ta pa je ukazal, naj na kraju, kjer so kip našli, postavijo kapelico.

Številni čudeži in nenavadni dogodki so privabljali tisoče romarjev na goro nad Kanalsko dolino; velik potres leta 1338, vojni napadi Benečanov, epidemija kuge in druge bolezni so gnale ljudi na goro, da prosijo Marijo za pomoč. Kmalu so kapelico povečali v cerkev in jo skozi stoletja še povečevali: v arhivih je ohranjen podatek, da je cerkev leta 1645 posvetil ljubljanski škof, povečali so jo še leta 1705 in podobno obliko ima tudi še danes.

Srečevališče zamejskih duhovnikov in slavje ob 660. obletnici

Po drugi svetovni vojni in do osamosvojitve so se na višarski gori radi zbirali izseljenski duhovniki, ki v komunističnem času, kot je pred leti povedal izseljenski duhovnik Janez Pucelj, »niso smeli v Slovenijo, pa so poleti radi prihajali na Višarje«. Slovenski duhovniki so kupili tudi dom in ga poimenovali po Lambertu Ehrlichu, danes ga upravlja Rafaelova družba.

Kasneje so se duhovnikom na srečanju pridružili tudi drugi, pripravljali so poseben program. Iz teh srečanj se je razvilo tradicionalno romanje treh Slovenij vsako prvo avgustovsko nedeljo. Da višarska Kraljica združuje različne narode, pričajo tudi srečanja treh dežel: pobudo zanje je dal leta 1981 videmski nadškof Battisti, celovški škof Kapellari in ljubljanski nadškof Šuštar sta pobudo podprla. Trije narodi so se srečevali v Marijinih romarskih svetiščih, zadnja leta na Višarjah (nazadnje leta 2015).


Marijin kip prinesejo iz Žabnic na Višarje na praznik sv. Janeza Krstnika in ga slovesno odnesejo v dolino na prvo oktobrsko nedeljo. Foto: Tatjana Splichal

Takšno srečanje bo tudi v soboto, 25. julija, ob 660. obletnici najdenja milostnega Marijinega kipa. Duhovno druženje so poimenovali Romanje treh narodov, somaševali pa bodo videmski nadškof Andrea Bruno Mazzocato, ljubljanski nadškof Stanislav Zore in celovški škof Jožef Marketz. Maša bo na prostem »pri izvirih«, kjer je, je povedal p. Peter Lah, prostora veliko in bodo romarji, tudi če jih bo prišlo zelo veliko, lahko držali potrebno razdaljo in ne bo nevarnosti za virusno okužbo.

Podrobnejša zgodovina Svetih Višarij je predstavljena v novi številki Družine.