Iz Gradišča med prekmurske vernike

Jožef Horvat se je rodil 31. avgusta 1880 v Veliki Nardi, kraju na območju današnjega Gradiščanskega oz. zahodne Madžarske. V krstni knjigi je njegovo ime zapisano v madžarski obliki Jozsef oziroma József, sam pa se je podpisoval tudi kot Horváth József oziroma Horvath Jóžef. Izhajal je iz hrvaške družine. Njegova starša sta bila István Horváth in Erzsébeth, roj. Verhás. Po osnovni šoli v Veliki Nardi je obiskoval kraljevo katoliško gimnazijo v Sombotelu, ki so jo vodili premonstratenci, nato pa vstopil v sombotelsko bogoslovje. V tamkajšnjih bogoslovskih zapisih se kaže podoba tihega, mirnega, spoštljivega in vestnega bogoslovca, ki je kljub slabšemu zdravju vztrajno napredoval.

Fotografija Jožefa Horvata, objavljena v Marijinem listu po njegovi smrti. VIR: »Osirotela martjanska fara«, Marijin list, 8. 7. 1932, let. 28, št. 7, str. 13

V duhovnika je bil posvečen 2. julija 1904 v Sombotelu. Še istega leta je začel kaplanovati v kraju Szepetnek v Zalski županiji, vendar je tam ostal le nekaj mesecev. Marca 1905 je prišel v Prekmurje, tedaj še del Ogrske, in nastopil kaplansko službo v Črenšovcih. Tam je ostal sedem let, do leta 1912, ko je postal župnik v Martjancih. Martjansko župnijo je vodil vse do smrti 1. maja 1932.

Prekmurščina ni bila materni jezik

Horvat je bil v Prekmurje poslan kot duhovnik, ki mu prekmurščina sprva ni bila materni jezik. Prav zato je njegova zgodba posebej zanimiva. V okolju, kjer je bilo pastoralno delo neločljivo povezano z jezikom ljudi, se je moral jezika svojih vernikov priučiti. In tega ni storil površno. Njegove rokopisne pridige kažejo, da je prekmurščino postopoma vedno bolje obvladal, jo uporabljal pri oznanjevanju in jo v poznejših letih približeval širšemu slovenskemu knjižnemu prostoru. Tako ni bil le dušni pastir, temveč tudi eden izmed tistih duhovnikov, ki so v prvi polovici 20. stoletja pomagali graditi most med prekmursko jezikovno tradicijo in enotnim slovenskim knjižnim jezikom.

Ohranjenih je 533 Horvatovih rokopisnih pridig: tri so madžarske, 530 pa prekmurskih. Nastajale so v Szepetneku, Črenšovcih in Martjancih. Dolgo ni bilo povsem jasno, kdo je njihov avtor. Identiteto je bilo mogoče potrditi šele s primerjavo več vrst dokazov: datacij in krajevnih oznak na pridigah, jezikovnih značilnosti, zlasti hrvaških prvin v najzgodnejših pridigah, ter primerjave pisave v pridigah s Horvatovimi pismi, ki jih hranita Škofijski arhiv v Sombotelu in Nadškofijski arhiv Maribor.

Prva stran ene izmed ohranjenih Horvatovih pridig. FOTO: Marko Zaplatil, ZRC SAZU

V začetkih v prekmurščino vnašal tudi hrvaške in madžarske prvine

V najzgodnejših prekmurskih pridigah je še mogoče opaziti, da se Horvat v novem jeziku šele znajdeva. Kot gradiščanski Hrvat, šolan v madžarskem okolju, je v prekmurščino vnašal tudi hrvaške in madžarske prvine. Pridiga za praznik sv. Antona Padovanskega iz leta 1905 je še posebej povedna: na isti poli se pojavljata madžarski in prekmurski zapis, kar kaže, da je Horvat morda v začetnem obdobju pridige najprej pripravljal v madžarščini, nato pa jih prevajal oziroma prilagajal jeziku vernikov. Ta primer je mogoče razumeti tudi v širšem zgodovinskem okviru sistematične madžarizacije: prekmurske duhovnike so pošiljali v ogrske župnije, da bi se naučili madžarščine, v Prekmurje pa so prihajali duhovniki iz madžarskega oziroma širšega ogrskega prostora, od katerih se je pričakovalo, da bodo utrjevali madžarski jezikovni in narodni vpliv med prekmurskim ljudstvom.

Toda Horvat pri tem ni obstal. Že v črenšovskem obdobju se je jezika očitno naučil do te mere, da je lahko redno oznanjal v domači govorici svojih faranov. Ko se je leta 1912 potegoval za martjansko župnijo, je v pismu grofu Szapáryju poudaril, da dobro obvlada jezik tamkajšnjih ljudi. Njegove poznejše pridige iz martjanskega obdobja kažejo vse večje približevanje slovenski knjižni normi. V njih se prepletajo prekmurske narečne in knjižne prvine, starejša prekmurska knjižna tradicija ter vplivi osrednjeslovenskega knjižnega jezika.

Pridiga za prekmurske vernike ena izmed najpomembnejših oblik javne besede

Horvatove pridige so zato dragocen vir za razumevanje razvoja prekmurskega jezika, njegovega razmerja do narečja in knjižne norme ter postopnega vključevanja Prekmurja v skupni slovenski jezikovni prostor. V njih lahko spremljamo, kako se je prekmurski knjižni jezik v začetku 20. stoletja počasi umikal v narečne okvire, hkrati pa se približeval enotni slovenski knjižni normi. Ta proces je potekal v šolskih učilnicah, časopisih in knjigah, pa tudi na prižnici.

Pridiga je bila za prekmurske vernike ena izmed najpomembnejših oblik javne besede. V času močne madžarizacije je imela verska beseda v domačem jeziku tudi narodnoobrambni pomen. Vernikom je sporočala, da je njihov jezik vreden javne rabe, da je primeren za oznanjevanje, poučevanje in razmišljanje o najvišjih verskih vprašanjih. V tem smislu so bile prekmurske pridige tudi prostor tihega, a vztrajnega ohranjanja slovenske zavesti.

Horvatovo delo za prekmurske Slovence pa ni bilo omejeno samo na pridiganje. V virih se kaže kot duhovnik, ki je podpiral Kleklov tisk, širil Mohorjeve knjige, zbiral cerkvene pesmi, se zavzemal za slovenski oziroma prekmurski jezik v šoli in pri verouku ter sodeloval pri obnovi cerkvene notranjščine v Črenšovcih in Martjancih. Jožef Klekl ga je v nekrologu predstavil kot človeka, ki ga je podpiral v prizadevanjih za združitev Prekmurja z matično domovino, in kot katoličana v polnem pomenu besede – ne le v cerkvi, temveč tudi v zasebnem in javnem življenju.

Bolezen, smrt in zapuščina

V zadnjih letih življenja je Horvat hudo zbolel za tuberkulozo. Kljub bolezni je, kadar je le mogel, opravljal duhovniške dolžnosti, saj ni imel stalnega pomočnika. Zanj je skrbela nečakinja Viktorija Horvat, ki jo je določil za dedinjo, v zadnjih dneh pa mu je pri pastoralnem delu pomagal tudi Jožef Bakan, prefekt Martinišča v Murski Soboti. Umrl je 1. maja 1932, star še ne 52 let. Njegovo smrt so zabeležili številni prekmurski in slovenski časopisi. Pisali so o njegovi priljubljenosti, prijaznosti, delavnosti in pomenu za prekmurske Slovence.

V Pokrajinskem arhivu Maribor je ohranjena tudi njegova oporoka, ki jo je napisal 6. februarja 1932, tri mesece pred smrtjo. Iz nje se kaže skromen človek, ki ni zapustil velikega premoženja, vendar je mislil na ljudi in ustanove, ki so mu bile blizu. Del zapuščine je namenil Martinišču v Murski Soboti, spomnil se je sorodnikov in tistih, ki so mu pomagali v bolezni. Njegov nagrobnik na martjanskem pokopališču je bil v časopisu Slovenec predstavljen kot novo Plečnikovo delo v Slovenski krajini. Že ta podatek kaže, da je Horvat v svojem času vendarle užival spoštovanje, čeprav je pozneje utonil v pozabo.

Horvatov nagrobni spomenik in napis na njem. FOTO: Nina Zver

Da rokopisi ne bi utonili v pozabo

Danes se nam njegova zapuščina vrača predvsem po rokopisnih pridigah. Te so preživele več kot stoletje, a njihova ohranjenost nikakor ni samoumevna. Rokopisi so občutljivi: papir se trga, črnilo bledi, posamezni listi se izgubijo, zasebne zbirke se razpršijo, župnijski arhivi pa so pogosto odvisni od naključij, selitev in prizadevnosti posameznikov. Zato je digitalizacija takšnega gradiva nujna. Digitalna kopija pomaga, da se izvirnik manj uporablja in zato bolje ohrani, obenem pa omogoča znanstveno obdelavo in širšo dostopnost.

Horvatove pridige so že vključene v raziskovalno delo, diplomatično prepisane in analizirane zlasti na pravopisni, glasoslovni, oblikoslovni, besedni ter skladenjskostilistični ravni. Nikakor pa niso edine ohranjene prekmurske rokopisne pridige. V dosedanjih raziskavah so bile evidentirane tudi pridige drugih prekmurskih duhovnikov, ki jih hranijo različne župnije, knjižnice in arhivi. Med drugim sta ohranjena dva zvezka pridig Ferdinanda Hermana, Župnija Turnišče hrani obsežen korpus Sakovičevih pridig, Župnija Murska Sobota pridige Janoša Slepca, več rokopisnega pridigarskega gradiva pa hrani tudi Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, med njimi Kleklove, Kuharjeve in še neavtorizirane pridige. Posamezne prekmurske pridige oziroma manjši sklopi so ohranjeni tudi v Univerzitetni knjižnici Maribor ter Narodni in univerzitetni knjižnici. Po župniščih, škofijskih arhivih, zasebnih zapuščinah, na podstrešjih, v starih omarah ali med papirji pokojnih duhovnikov se tako lahko skrivajo še dodatna besedila. Nekatera so lahko avtorsko podpisana, druga anonimna; nekatera urejena, druga raztresena med različnim gradivom. Vsa pa so lahko pomemben kamenček v mozaiku prekmurske cerkvene, jezikovne in kulturne zgodovine.

Zato vabim vse posameznike, župnije, škofije, arhive, knjižnice in druge ustanove, ki hranijo ali poznajo še kakšne prekmurske rokopisne pridige, naj se oglasijo. Gradivo bi želela v okviru raziskovalnega projekta evidentirati, po možnosti digitalizirati in strokovno obdelati. Namen ni odvzeti rokopisov njihovim lastnikom ali skrbnikom, temveč pomagati, da se zavarujejo pred pozabo in propadanjem. Vsaka pridiga, vsak list, vsak zvezek lahko prispeva k boljšemu razumevanju prekmurske verske in jezikovne preteklosti.

Jožef Horvat za seboj ni pustil tiskane knjige, slovnice, molitvenika ali pesmarice, zaradi katere bi se njegovo ime lažje ohranilo v kulturnem spominu. Pustil pa je nekaj drugega: stotine rokopisnih pridig, napisanih za konkretne ljudi, v konkretnem jeziku in v konkretnem zgodovinskem trenutku. Prav zato so danes tako dragocene. V njih se srečujejo vera, jezik, zgodovina in skrb za ljudi. In ko jih po več kot sto letih znova beremo, ne odkrivamo le pozabljenega duhovnika, temveč tudi poti, po katerih je prekmurska beseda postajala del skupnega slovenskega prostora.

Viri in gradivo:

Prispevek temelji na rokopisnih pridigah Jožefa Horvata, arhivskem gradivu Škofijskega arhiva v Sombotelu, Nadškofijskega arhiva Maribor, Pokrajinskega arhiva Maribor in Arhiva Župnije Črenšovci, na starejšem prekmurskem in slovenskem časopisju, zlasti Novinah, Marijinem listu, Marijikinem ogračku, Slovencu in Slovenskem gospodarju, ter na dosedanjih raziskavah prekmurskega rokopisnega pridigarstva. Natančen seznam uporabljenih časopisnih virov, arhivskih signatur, rokopisnega gradiva in strokovne literature je naveden v doktorski disertaciji Nine Zver z naslovom Jezik rokopisnih pridig Jožefa Horvata, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2024, iz katere izhaja tudi ta zapis.