Papež Frančišek je Cerkev povabil, naj se loti korenite preobrazbe svojega skupnostnega življenja s poslušanjem drug drugega in tega, kar nam želi povedati Sveti Duh. Več sto milijonov katoličanov je sodelovalo na sinodalnih srečanjih na župnijski, škofijski in celinski ravni ter delilo svoje izkušnje z organizatorji sinode. To je nov način bivanja Cerkve, ki šele dobro začenja odkrivati skupno hojo po poti za Kristusom.«

V tej knjigi so zbrane pridige in meditacije kardinala Radcliffa, »duhovnega voditelja« sinode, ob sinodalnih srečanjih, v katerih v značilnem slogu prepleta teologijo, duhovnost, sodobno kulturo in anekdote iz vsakdanjega življenja.

Ključne točke: 

•    Spremna beseda: škof Maksimilijan Matjaž, slovenski delegat na sinodi o sinodalnosti

O avtorju:

Timothy Radcliffe (1945) je britanski duhovnik, član dominikanskega reda, katerega vrhovni predstojnik je bil med letoma 1992 in 2001. Je zelo cenjen teološki mislec, pisec, govornik in pridigar. Papež Frančišek ga je izbral za voditelja duhovnih vaj pred začetkom obeh zasedanj škofovske sinode o sinodalnosti in mu leta 2024 podelil kardinalski naziv.

Odlomek iz knjige:

Ko je Jezus prvič po svojem vstajenju nagovoril Simona Petra, se je ribič verjetno počutil podobno kot riba, ki jo je Učitelj pekel na žerjavici. Jezus ga vpraša: »Ali me ljubiš?« Na Petrovo zatajitev ne namigne niti z besedico. Pomemben mu je samo ta trenutek – danes. Poljski dominikanec Łukasz Popko je v zvezi s tem napisal: »Jezus Petra ne sprašuje o preteklosti (da bi se mu opravičil za zatajitev in mu obljubil, da se mu ne bo nikoli več izneveril) ne o prihodnosti (ali ga bo odslej naprej ljubil), ampak o sedanjosti (ali ga ljubi ta trenutek)! Ljudje se takim vprašanjem raje izogibamo, ker v nas vzbujajo boleče spomine na preteklost ali fantazije o prihodnosti.«

Molitveno bogoslužje se vsako jutro začne z Božjim povabilom: »O, da bi danes poslušali moj glas.« Obstaja samo današnji dan. Bog je navzoč v sedanjosti. Zato moramo na tej sinodi Gospodu in drug drugemu prisluhniti »danes«. Tega ne smemo prelagati na »jutri«. Če bomo resnično poslušali, bo današnji dan postal nov začetek. Kardinal Martini je nedolgo pred smrtjo presenetil svojega prijatelja Damiana Modeno s trditvijo: »Il cristianesimo e solo all’inizio – Krščanstvo je šele na začetku.«

Zakaj stvari prelagamo na jutri? Zato, ker nas zadržujeta skepticizem in neodločnost. Moji irski sobratje se šalijo, da ima irščina dvaintrideset besed za »jutri«, vendar nobena od njih ne izraža takšne nujnosti kot španski manana! Ko je Peter zagledal Gospoda na obali, ni okleval, ampak se je takoj vrgel v vodo in odplaval proti njemu. Carpe diem.

Njun pogovor ob žerjavici je eden od najbolj nežnih v celotnem Svetem pismu. Čeprav je Petra še vedno sram zaradi zatajitve ob neki drugi žerjavici, Jezus tega ne omenja, ampak blago in morda celo z nasmehom ustvari vzdušje, v katerem lahko Peter trikrat »izniči« svojo trikratno zatajitev. Ob tem se lahko vprašamo, ali tudi mi ustvarjamo vzdušje, ki drugim omogoča, da se osvobodijo bremena preteklosti, ali pa raje pogrevamo njihove napake in jim tako vtiramo sol v rane.

»Peter, ali me ljubiš bolj kot tile?« V Matejevem in Markovem evangeliju, ki ju je Janez gotovo poznal, je Peter na večer pred svojo zatajitvijo Jezusu zatrjeval: »Tudi če te vsi zapustijo, te jaz ne bom«, (prim. Mr 14,29) češ: »Jaz te ljubim bolj kot tile!« In zdaj to trditev ponovi! Veliko se razpravlja o pomenu različnih besed za ljubezen – agape in philia –, ki jih evangelist uporablja v tem prizoru. Sam menim, da Peter tukaj ne trdi le, da ima Jezusa rad, temveč da ga ljubi z najvišjo, s prijateljsko ljubeznijo. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.« Peter pa te ljubezni ni bil sposoben izkazati niti svojemu najboljšemu prijatelju.