Dogodek je najprej ponudil serijo štirih kratkih predavanj poznavalcev in prevajalcev patristične misli, oz. z osrednjo temo povezanih avtorjev in besedil. 

Predstavitve novih slovenskih prevodov patrističnih besedil

Najprej je nastopil Klemen Jelinčič Boeta, ki je v lanskem letu za založbo KUD Logos prevedel tako imenovane Palestinske apokrife. To so starozavezna besedila, ki niso bila uvrščena v kanon Svetega pisma. Za njim je spregovoril brat dr. Jan Dominik Bogataj, organizator in duša dogodka, ki je nekaj besed namenil besedilom Psevdo Makarija, ki so pod naslovom Duhovne homilije objavljene v Filokaliji. Natančneje v tretjem zvezku slovenskega prevoda tega za krščansko duhovnost monumentalnega dela, ki je prav tako izšlo pri založbi KUD Logos. 

Sobrat omenjenega, sicer pa profesor patrologije na Teološki fakulteti, dr. Miran Špelič, je prebral predavanje Mateja Hriberška, ki ga je posvetil predstavitvi predvsem idejnega ozadja homilij Janeza Zlatoustega o Matejevem evangeliju. Ti so prav tako lani izšli pri Mohorjevi družbi, in sicer v kompaktni izdaji treh zvezkov. 

Nazadnje je prisotne na dogodku nagovorila še doktorska študentka Anja Božič, ki se je v zadnjem času posvetila prevajanju nekaterih krajših del Petra Pavla Vergerija Starejšega, humanista iz Kopra. Natančneje je na kratko orisala značilnosti njegovih govorov v čast še enemu našemu rojaku ali vsaj bližnjemu sosedu, sv. Hieronimu.

Razmislek o pridigah Mojstra Eckharta

V drugem delu dogodka pa smo prisluhnili pogovoru o pridigah slavnega nemškega mistika Mojstra Eckharta, na katerem so sodelovali prevajalca pridig prof. dr. Vid Snoj, Gorazd Kocijančič ter moderator doc. dr. Alen Širca. Predstavljena je bila Eckhartova življenjska pot, značilnosti njegovega latinskega in nemškega opusa pridig ter predvsem poudarjena duhovna podstat in pomen njegovega pridiganja. V okviru dogodka je potekal tudi manjši sejem treh založb, ki v slovenski prostor prinašajo prevode patrističnih del.

Gorazd Kocijančič je v svojem prvem odgovoru pojasnil razliko med tem, da se pri pridigah oz. homilijah osredotočimo na njihove formalne, jezikovne poudarke oz. na poudarke zgodovinskega okvira in tem, kar se nam pri takem pristopu izmakne in je bistvenega pomena. Za kaj torej gre pri tem drugem poudarku pridig?

Kocijančič se vpraša: »Kaj se pravzaprav dogaja v pridigi?«

Od tega vprašanja je namreč odvisno tudi naše razumevanje tistega toka krščanske duhovne zgodovine v srednjem veku, ki ga poznamo pod imenom rensko-flamska mistika in kamoruvrščamo tudi omenjenega Mojstra Eckharta. 

Kocijančič tipajoče odgovarja s tem, da vprašanje premakne v smer spraševanja, in sicer: »Kaj smo ljudje in kaj potrebujemo?« Poleg tega, da ljudje potrebujemo zrak, vodo, hrano, svetlobo, pa tudi recimo dotike za preživetje in življenje, potrebujemo tudi živo Besedo. To potrebujemo na bolj primarni ravni. 

Kaj pomeni, da človek živi od vsake Besede?

Jezus v evangelijih pravi, da naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake Besede, ki prihaja iz Božjih ust. Kaj to pomeni? Človek torej ne more živeti, ne da bi »jedel« Besede. Za judovstvo in kasneje krščanstvo so bile primarne Besede seveda besede Postave oz. Svetega Pisma. Ampak zelo zgodaj se je tudi izkazalo, da besede Pisma (kot so samo zapisane) same po sebi ne morejo biti ta polna Beseda, iz katere ljudje živimo. To namreč postanejo šele takrat, ko nekdo to besedo raztolmači. Predvsem seveda s svojim življenjem, kar pomeni, da živi duha te besede. In na ta način lahko posreduje Božjo besedo.

To je torej izjemnega pomena za kontekst, ki nam je posredovan s pridigami Mojstra Eckharta in seveda tudi širše za samo razumevanje pridig in smisla pridiganja. Lahko smo neizmerno hvaležni, da jih lahko beremo v slovenskih prevodih. Prevod latinskih pridig je izšel pri Slovenski matici, prevoda nemških pa najprej pri Mohorjevi družbi, nadaljevanje pa pri KUD Logos.