Do sedaj sem se upiral. Nisem hotel pisati o Chemu. Zdelo se mi je, da noben papir in nobena tipkovnica ne bi vzdržala tako energičnega pisanja, kakršno zahteva življenje, kot je bilo Chemovo. Vedno je vodil, skupaj z Roso. Vodil v ljubezni. Vodil v izročitvi. Vodil v velikodušnosti. V bolečini. V prijateljstvu. V dejavnosti. V kontemplaciji. In … v nebesa.

Pred več kot 25 leti je skupina mladih zakonskih parov z Roso in Chemom začela nekaj, kar je njegov tast, Rafael Pich, poimenoval nova doba družinskega usmerjanja, nova doba sreče za tisoče in tisoče družin. Tečaj Prvi koraki, pa tečaji Prve črke in odločitve, Najstništvo ter Zakonska ljubezen … Chema je s svojim dojenčkom-igračo, kakor ga vidimo na fotografiji, povsod učil velike in male. Učil je ljubezen. Česar se hočeš sam naučiti, uči druge, je pravil Rafael, in zanj je bilo to lahkó, zelo lahkó, ker je učil le tisto, kar je bil – brezmejno srce brez najmanjše težnje po glavni vlogi ... Narediti in izginiti …vendar izginiti tako, da ostaneš tam, v senci, ter služiš vsem.

Nikoli ni rekel ne. Iz Barcelone ga je poklicala Mari Carmen Navarro: »Chema, eden od moderatorjev nam je zatajil. Njegovo srečanje je čez dve uri … v Léridi (2 uri vožnje, op. prev).« In Chema je pobral šila in kopita, vzel svojega plastičnega dojenčka, stisnil srce v dlan ter odrinil proti Léridi.

Nato so prišle na vrsto še druge države. Iz organizacije IFFD, zveze, ki koordinira tečaje družinskega usmerjanja po vsem svetu, nam ga sploh ni bilo treba poklicati. Brazilija, Hong Kong, Koreja, Češka, Slovaška, Slovenija, Hrvaška, Slonokoščena obala, Ukrajina in tolike druge … Poklical je kar sam. Gremo na turnejo! Vse je imel pripravljeno … velikokrat nismo niti vedeli, da je šel. Vedno je bil na poti. Na najbolj problematičnih krajih. Vedno je bil pripravljen. Skupaj z Roso, najboljšo ambasadorko družine, ter njeno knjigo Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroci, s katero sta resnično družinsko življenje ponesla po vsem svetu.

Njegov zadnji nori podvig je bil Family Enrichment Holidays v Torrecuidadu v Španiji. Petnajst dni počitnic za druge, ne zanj. Rosa in on sta služila družinam, ki so prišle od zelo daleč, da bi se usposobile za voditelje dejavnosti Družinskega usmerjanja v svojih državah. Ponje sta hodila na letališča, potovala sem in tja, organizirala dejavnosti, izvajala izobraževalna srečanja … In ta njegov večni nasmeh. Vedno je vse v redu. Nič te ne moti, nič ne vznemirja …

Chema je imel velike sanje. Živel jih je skupaj z Roso. Sanje, ki so – danes se lahko prepriča o tem – božja zamisel: sanje o ljubezni brez meja. Ljubezni do Rose, do njunih osemnajstih otrok, od katerih so trije skupaj z njim v nebesih, ter do vseh družin sveta, kar sem sam lahko največkrat doživel. Kdor ni spoznal človeka, kakršna sta Rosa in Chema, zelo težko dojame zmožnost širjenja človeškega srca, ki raste in raste in raste, kadar pozabi nase in se daje brez pridržkov.

Ko sem te dni molil za Chemovo ozdravitev, sem razmišljal, da bi z desetimi takimi, kakršna sta Rosa in Chema, lahko obšli vso Barcelono, in od tam naprej ves svet, ter iz njega napravili Družino, ki nikoli ne bi smela nehati obstajati. Chema se je čutil člana te človeške družine in vse svoje življenje se je boril, da bi jo obdržal povezano ter da bi jo - enega po enega, srce za srcem, tako kakor je treba ravnati z ljudmi - približal našemu skupnemu Očetu.

Naj vam izpovem nekaj osebnega. Navadno prosim Boga, naj mi podeli vsaj majhen košček najbolj izvrstne kreposti bližnjih oseb, ki so nas že zapustile. Prepričan sem namreč, da jih imajo oni sedaj v zvrhani meri.

Najti deset Chemov je nekaj nemogočega, metafizičnega, a še vedno nam ostane Rosa … S tvojim dovoljenjem, Rosa, si drznem prositi vse, ki bodo brali te besede, naj naredijo enako kot jaz ter prosijo Gospoda, naj jim podeli delček tega, kar je bil Chema, čeprav le nekaj malega. Morda bomo vsi skupaj lahko malo po malo zapolnili to veliko praznino, ki jo čutimo sedaj … in da nas bo Chema iz svojega novega doma, tiho in obzirno, kakor vedno, znal v zvrhani meri napolniti z vsemi dobrimi stvarmi, ki jih bomo prosili po njegovi priprošnji.

Javier Vidal Quadras

Preberite tudi:

»Največja evropska družina« ostala brez očeta