Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prijateljsko »bockanje« med jezuitom in znanstvenikom [IZ ARHIVA]

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 20. 07. 2022 / 12:54
Oznake: Odnosi
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 20.07.2022 / 13:37
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Prijateljsko »bockanje« med jezuitom in znanstvenikom [IZ ARHIVA]

Prijateljsko »bockanje« med jezuitom in znanstvenikom [IZ ARHIVA]
Pokojni jezuit p. Vladimir Kos je bil stric ustanovitelja Hiše eksperimentov dr. Mihe Kosa. FOTO: Tatjana Splichal
Ob smrti jezuita p. Vladimirja Kosa, pesnika, teologa, filozofa, pisatelja in dolgoletnega misijonarja na Japonskem, poobjavljamo del pogovora z njegovim nečakom dr. Miho Kosom, doktorjem fizike, ustanoviteljem in vodjo Hiše eksperimentov.

Pogovor z dr. Miho Kosom, vnetim promotorjem znanja, znanosti in vseživljenjskega učenja, je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje (4/2020). Poobjavljamo del, v katerem se je sogovornik dotaknil lepih odnosov, ki jih je gojil s stricem p. Vladimirjem Kosom.

Pogovor z dr. Miho Kosom je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje (4/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.

V družini vaših prednikov je bila tudi vera neke vrste eksperiment: stari oče je bil katoličan, stara mama pa slovenska judinja in menda sta se dogovorila, da bosta sinove vzgojila v katoliški veri, hčere pa v judovski. Morda veste, kako je bilo to videti v praksi?

Menda je to imelo nekaj opraviti s tem, da gre po židovskih zakonih vera naprej po mami, zato so jo želeli prenesti naprej na žensko linijo. No, v praksi potem ni bilo čisto tako. Družinsko življenje je presekala vojna in iz Maribora so jih izgnali v Srbijo. Še sreča, da niso vedeli, da je bakica, kot smo jo klicali, judinja, sicer tisti vlak ne bi šel v Srbijo, ampak v kakšen Auschwitz. Moj oče Božo, ki je bil najmlajši od petih otrok, se je pri desetih letih v Valjevu tako dobro naučil srbščine, da je lahko inštruiral Srbe. Najstarejši sin Vladko je takrat že obiskoval gimnazijo in je ostal v Ljubljani.

Miha Kos: Vlado je babici in nam vedno pisal za praznike in nam z Japonske pošiljal čajnike in zeleni čaj. Mi pa njemu pršut, ki ga ima zelo rad. FOTO: Matic Klanšek Velej/Sportida

Pozneje pa postal jezuitski misijonar na Japonskem, kajne?

Tako je. Menda je v otroštvu sanjal, da bo postal kapitan podmornice, Božo pa, da bo duhovnik. No, pa se je pri obeh malo obrnilo. Po vojni, okrog 50. leta, ga je šel Božo enkrat obiskat v Rim. Izpraševan je bil, preden je šel in ko je prišel nazaj. Potem pa se nista videla 40 let, vse do osamosvojitve Slovenije.

Ste bili v vsem tistem času kaj v stiku z njim?

Seveda. Vlado je babici in nam vedno pisal za praznike in nam z Japonske pošiljal čajnike in zeleni čaj. Mi pa njemu pršut, ki ga ima zelo rad. No, od osamosvojitve naprej je tudi on prihajal bolj pogosto in vedno stanoval pri nas ali pri bratrancu. Pred kakšnimi tremi leti sva ga z ženo obiskala na Japonskem. Neverjetno, kako mu pri 96 letih še delajo možgani! Čeprav nima ne mobilnega telefona in ne računalnika – pesmi še vedno piše na pisalni stroj –, sva redno v stiku. Komunicirava prek brata jezuita, ki ima mail.

Dr. Miha Kos: Pri najinih pogovorih ni bilo prepričevanja. Ne moreš prepričati prepričanega. FOTO: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kakšnih tem pa se lotita?

Uh! Teme pa odpirava v glavnem, ko je on tukaj. Zelo zanimive teme: o Bogu in ne-bogu. To je tako prijateljsko bockanje med jezuitom in znanstvenikom. Pri najinih pogovorih ni prepričevanja. Ne moreš prepričati prepričanega. Drugega lahko samo opolnomočiš, da stvari še enkrat premisli in jih mogoče na novo postavi. Imam že eno vprašanje zanj za naslednjič. Če je sv. Peter umrl za Kristusom, kako je bilo tisti vmesni čas urejeno vstopanje v nebesa? Kdo je bil pri vratih? Ali je bilo še začasno zaprto, dokler so čakali na sv. Petra, da umre? (smeh) 

Nalaganje
Nazaj na vrh