Sogovorniki tokrat v središče pogovora postavljajo praznik svetega Rešnjega telesa in krvi ter tradicionalno telovsko procesijo. Skozi sproščen, a globok klepet razmišljajo o pomenu teh običajev za sodobnega kristjana. Pogovor odpre ključno vprašanje: zakaj Cerkev v današnjem času sploh še potrebuje tako izrazito zunanjo obliko izražanja vere? Voditelja in gost pa iščejo tudi odgovore na to, kaj se zgodi, ko verniki zapustijo varno zavetje cerkvenih zidov in z Jezusom v evharistiji pogumno stopijo neposredno med ljudi, na ulice vsakdanjega življenja.

Od kod prihaja praznik telovo?

Korenine praznika segajo v 13. stoletje. Posebno mesto pri njegovem nastanku ima sv. Julijana iz Lièga, redovnica, ki je imela veliko ljubezen do Najsvetejšega. V času, ko je Cerkev že globoko častila evharistijo, se je vedno močneje prebujala želja, da bi obstajal poseben praznik, namenjen prav češčenju Kristusovega telesa in krvi.

Praznik so najprej obhajali v Liègu leta 1246. Nekaj let pozneje, leta 1264, ga je papež Urban IV. razširil na vso Cerkev. Pri oblikovanju bogoslužnih besedil za praznik je imel pomembno vlogo tudi sv. Tomaž Akvinski, ki je zapustil nekatere najlepše evharistične himne Cerkve (na primer Molim te ponižno).

Molitev Molim te ponižno si lahko natisnete tudi s te povezave: TUKAJ.

Janez Meglen je v pogovoru poudaril, da je Cerkev praznik skozi stoletja posebej razvijala prav zato, ker je evharistija srce krščanske vere. Hkrati pa tudi ena najzahtevnejših skrivnosti vere. Kot je iskreno povedal: »Špica te zahtevnosti … najtežje je pa res evharistija. Je res v tem koščku kruha prisoten resnično živi, pravi Jezus?«

Prav v tem se po njegovih besedah skriva jedro praznika, ki je pred nami: vera, da Kristus ni oddaljen spomin preteklosti, ampak živa navzočnost med svojim ljudstvom.

Janez Meglen je kaplan v Črnomlju. FOTO: arhiv podkasta Kefa

Procesija: vera, ki stopi na ulice

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti telovega je telovska procesija. Verniki po maši s pesmijo, molitvijo, banderi, svečami in cvetjem spremljajo Najsvetejše, ki ga duhovnik nosi v monštranci.

To ni zgolj lepa zunanja slovesnost, ampak globoko znamenje: Bog ni zaprt med cerkvene zidove, ampak hodi med svojim ljudstvom.

Kot je v pogovoru poudaril Peter Čemažar: »Bog hodi med svojim ljudstvom.« Tako kot je nekoč vodil Izraelce skozi puščavo, tudi danes Kristus v evharistiji spremlja svoje ljudstvo. Blaž Franko je ob tem lepo poudaril, da procesija kaže, »kdo je tisti, ki nas vodi iz naše mrtvosti v življenje, pisano z veliko začetnico.«

Telovska procesija zato ni folklora ali ostanek preteklosti, ampak javna izpoved vere. Janez Meglen je ob tem odkrito spregovoril tudi o sodobni zadregi kristjanov: »Mi smo kot kristjani dostikrat tako sramežljivi in si sploh ne upamo sami povedati, zakaj je to za nas pomembno.«

Procesija zato pomeni nekaj zelo konkretnega: stopiti med ljudi in javno reči: »Ja, jaz res verjamem.« Vernik s tem ne kaže samega sebe, ampak z veseljem pokaže, komu pripada. Kot je Janez poudaril: »Smo kristjani, smo katoličani. Moramo biti ponosni na to, da imamo Jezusa in bomo to z veseljem pokazali tudi drugim.«

Janez Meglen vabi, da ponosno pokažemo svojo vero. FOTO: arhiv podkasta Kefa

Zakaj javno pokazati vero?

V pogovoru se je odprlo tudi vprašanje, ali Jezus vendarle ne vabi k bolj skriti veri, ko pravi: »Pojdi v svojo sobo in moli na skrivnem.«

Janez Meglen je poudaril, da Jezus ne govori proti javni veri, ampak proti praznemu razkazovanju: »To storiti in onega ne opustiti.« Potrebna sta tako osebni odnos z Bogom kot tudi javno pričevanje.

Peter Čemažar je ob tem spomnil na Jezusove besede: »Svetilke se ne postavlja pod mernik, ampak na podstavek, da sveti vsem.« Kristjan je poklican, da svoje vere ne skriva, ampak jo živi tako, da postane znamenje tudi drugim.

Telovska procesija je zato predvsem izraz hvaležnosti, da Bog ostaja navzoč med nami — ne daleč, ampak sredi naših krajev, družin in vsakdanjega življenja.

Lepota, ki nagovarja srce

Telovo je praznik, ki nagovarja tudi s svojo lepoto. Bandere, petje, kadilo, cvetje, oltarji in slovesni sprevod niso sami sebi namen. Človek ni le razumsko, ampak tudi telesno in čutno bitje.

Janez Meglen se iz otroštva spominja jutranjega sonca nad dolino Krke, velikih bander in občutka slovesnosti, ki ga je že kot ministranta globoko nagovoril. Prav tu se pokaže nekaj pomembnega: človek pogosto najprej začuti lepoto vere, še preden jo zna razložiti.

Kot je lepo poudaril Peter Čemažar: »Tista lepota je tista, ki nagovarja človeka … ne znaš vsega takoj razložiti, ampak občutiš, da je nekaj lepega.«

Marsikdo se prav iz otroštva spominja telovskih procesij: rožic, ki so jih kot otroci posipali pred Najsvetejšim, mož, ki so nosili nebo, pevcev, ministrantov, gasilcev, narodnih noš ali vaških oltarjev. Vera potrebuje tudi znamenja, skupnost in lepoto, ki odpre srce skrivnosti.

V mnogih župnijah se procesija ustavi pri štirih oltarjih. Tam se bere evangelij, moli prošnje in podeli blagoslov z Najsvetejšim. Ti oltarji govorijo o tem, da naj bo vse človekovo življenje — dom, delo, narava in skupnost — izročeno Bogu.

Med izročilom in živim občestvom

Telovske procesije so tudi dragocen del slovenske verske in kulturne dediščine. V nekaterih krajih imajo posebne pesmi, značilno okrasitev, lastne navade in vrstni red procesije. Prav v tem se kaže bogastvo Cerkve: ista vera se v različnih krajih izraža na nekoliko drugačen način.

V Bogojini je bila telovska procesija prepoznana tudi kot del nesnovne kulturne dediščine. To je pomembno priznanje ne le samemu običaju, ampak živemu izročilu, ki povezuje vero, kraj in skupnost.

Janez Meglen ob tem poudarja, da procesija ni nekaj, kar naredi posameznik sam. Zahteva sodelovanje, pripravo in skupnost. Prav v tem gradi občestvo in povezuje ljudi med seboj.

Podkast Kefa lahko poslušate tudi v platformi za podkaste: TUKAJ.

Bog, ki ostaja z nami

Telovo ni predvsem spomin na nekaj, kar se je zgodilo nekoč. Je odnos z živim Bogom, ki človeka spremlja in pošilja v svet. Jezus v evharistiji ostaja tih, majhen in ponižen, pod podobo kruha — a prav v tej skrivnosti Cerkev prepoznava največji dar.

Kot je v pogovoru poudaril Blaž Franko, se večno življenje ne začne šele po smrti, ampak že tukaj: v odnosu z Bogom, ki človeka hrani in vodi.

Ko se verniki pridružijo telovski procesiji, izpovedujejo, da verujejo, da je Kristus med nami. Verujejo, da jih hrani. Verujejo, da jih vodi.

In kot je Janez Meglen proti koncu pogovora zelo osebno povedal: »Hvala Jezus, da si tukaj z nami, da te lahko ponesemo temu svetu.«

Zato Telovo ni praznik preteklosti, ampak praznik za danes. Za družine, ki potrebujejo blagoslov. Za župnije, ki potrebujejo povezanost. Za svet, ki potrebuje upanje. In za vsakega človeka, ki v globini srca išče Boga, ki ni daleč, ampak resnično hodi med svojim ljudstvom.

Naj bo letošnje telovo priložnost, da z novo hvaležnostjo pristopimo k evharistiji in z veseljem pokažemo: Jezus je z nami.