Foto: SŠK

Na god lurške Matere Božje, 11. februarja, zaznamujemo svetovni dan bolnikov. Za to priložnost je papež Frančišek napisal poslanico na temo Mati Cerkve: »Glej, tvoj sin … Glej, tvoja mati«.

Tudi letos se bodo bolniki zbrali v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah na slovesnosti, ki jo bo vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

Ob svetovnem dnevu bolnikov posvetimo svojo pozornost vsem bolnim in trpečim, spodbuja Miro Šlibar voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK. »Škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in pastoralni sodelavci naj to pokažejo s svojimi obiski po bolnišnicah, domovih za ostarele pa tudi po župnijah. Poudarek naj bo tudi pri katehezi. Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dnevih tudi do vseh zaposlenih v zdravstvu in drugih ustanovah. Naj nas nagovarjajo besede papeža Frančiška iz letošnje poslanice: 'Mariji, Materi nežnosti želimo izročiti vse bolne tako na telesu kot na duhu, naj jih v njihovem upanju podpira.'«

Vsaka preizkušnja je priložnost za rast. Vsi, ki ste premagali katero izmed dolgotrajnih bolezni, ob tem dnevu zahvalite za pomoč in podporo, ki ste jo prejeli od domačih, zdravstvenega osebja in bližnjih. Nenazadnje je zdravje naše največje bogastvo, zato je prav, da se ga zavedamo že, ko ga imamo, in ne šele, ko se zanj borimo.

Skupaj v bolezni in zdravju

V revijah Založbe Družina velikokrat objavljamo pričevanja družin, ki jih je prizadela izkušnja bolezni. V eni izmed številk revije Praznična smo objavili intervju z zakoncema Jasno in Grega Maček, ki sta ju združili ljubezen do glasbe in vera. Še preden pa sta si obljubila večno zvestobo v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, sta to že dokazala. Jasna je namreč med pripravami na poroko izvedela, da ima tumor na slušnem živcu, kar pa ni strlo njunega duha, temveč je njuno vero še okrepilo.

Med pripravami na poroko sta izvedela za Jasnino bolezen. Kako sta se spopadla z njo?

Jasna: Najini priči, moj brat in njegova sestra, sta nama veliko pomagala. Na začetku sva samo rezervirala gostilno in ansambel ter priskrbela obleko. Vse drugo sva pustila za pozneje, saj nisva vedela, kako bo in ali se bova lahko poročila ali bova morala poroko prestaviti. V začetku julija sem izvedela za diagnozo tumorja na slušnem živcu, konec septembra pa sva načrtovala slavje. Prva, glavna operacija, je bila le dober mesec in pol pred poroko. To je bila zame dobra motivacija, da čim prej okrevam. Izšlo se nama je in na poročni dan sem se počutila že precej bolje.
Grega: Sva pa prej zapustila poročno slavje, okrog dveh. Takrat je imela Jasna še nekaj težav z ravnotežjem, ker je bil poškodovan tudi ravnotežni živec.
Jasna: Morala sem se znova naučiti hoditi. Na začetku se mi je zavrtelo že, ko sem se na postelji usedla. Tudi videla nisem dobro po operaciji, težko sem brala, bala sem se, da bom začela škiliti, saj sem brala le z enim očesom. Še diploma me je čakala. Potem pa se mi je vid precej popravil.
Grega: Možgani se navadijo, a potrebujejo čas. Ko je Jasna šla na pregled k fiziatru, so jo vprašali, ali lahko že sama hodi, ona pa je prišla k njim s kolesom. (smeh)

Kakšni so bili znaki bolezni?

Jasna: Na eno uho se mi je začel slabšati sluh, zato sem šla na pregled za ušesa, kjer so mi enostavno predpisali slušni aparat. Ko pa so me pozneje le poslali na slikanje glave (CT), sem takoj vedela, da je nekaj drugega narobe. Tišina je bila. Ko sem vprašala, ali je v redu, so mi dejali le, da mi bo povedal zdravnik. Takoj so me poslali še na magnetno resonanco, s katero nastanejo natančnejše slike. Bilo je kot v filmu: nalepili so slike na steno in mi razlagali. Če ne bi šla na pregled, bi mi samo jačali slušni aparat.

V Ljubljani si imela eno operacijo, druge so opravili v tujini.

Jasna: Dve operaciji, leta 2010 in 2012, za obrazni živec sem imela v Londonu, ker je bilo pri nas do takrat opravljenih le nekaj takšnih operacij. To sicer ni bila ovira za ZZZS, da je v celoti zavrnila plačilo stroškov operacije v tujini pri zdravniku, ki letno opravi okrog 100 takšnih operacij.

Kdaj je bilo najteže?

Jasna: Pred prvo operacijo. Čakanje. Nisem vedela, kako bo potem, ali bom sploh preživela, ali bo operacija uspešna. Sčasoma pač pozabiš. Čim prej sem morala okrevati, ker sem vedela, da se poroka bliža. To je pozitivno vplivalo name.

Celoten intervju si preberite v priloženem članku.


Praznicna_bozic_2016_Mackovi.pdf