Foto: splet / CNA

Prvi kitajski mučenec, ki je bil razglašen za svetnika, je umrl zaradi zadušitve, potem ko so ga mučili na križu v kitajskem mestu Vuhan, epicentru današnje epidemije koronavirusa, poroča ameriški katoliški spletni portal CNA.

Sv. Janeza Gabrijela Perboyra, lazarista in misijonarja sv. Vincencija iz Francije, je leta 1840 za denar izdal eden njegovih katehumenov, in duhovnika so v Vuhanu zvezali z verigami, ga mučili, privezali na lesen križ in ga zadušili. Po mnenju ameriškega profesorja dr. Anthonyja Clarka, izvedenca za kitajsko zgodovino, sta Perboyre in sv. Frančišek Regis Clet, še en Vincencijev duhovnik, ki so ga v 19. stoletju mučili v Vuhanu, posebej primerna priprošnjika za vse, ki danes trpijo zaradi okužbe z novim koronavirusom.

Oba sta bila namreč umorjena z zadušitvijo; umrla sta torej, ker nista več mogla dihati. Sv. Janeza Gabrijela Perboyra so med drugim mučili tako, da so ga udarjali po ledvenem delu hrbta, poleg tega pa je moral klečati na zdrobljenem steklu, in je zelo dobro poznal neznosne bolečine telesnega trpljenja.

Vuhan, oporišče katoliških misijonarjev, ki so v mestu ustanavljali katoliške bolnišnice

Vuhan, ki ga danes poznamo kot izvorni kraj novega koronavirusa, je bil nekoč oporišče katoliških misijonarjev, ki so v mestu ustanavljali katoliške bolnišnice.

Pred osrednjo bolnišnico v Vuhanu, kjer je umrl dr. Li Wenliang, ki je svet prvi opozoril na nevarnost okužbe z novim virusom, stoji kip italijanskega misijonarja, msgr. Evstahija Zanolija. Na plošči pod naprsnim kipom je v kitajskem in angleškem jeziku zapisano: »Msgr. Evstahij Zanoli, iz Italije, je bil prvi škof Rimsko-katoliške cerkve v vzhodnem Hubeju. Leta 1886 je povabil Sestre krščanske ljubezni iz Canosse v Vuhan, kjer naj bi skrbele za uboge, leta 1880 pa je ustanovil katoliško bolnišnico Hankou, s čimer so bili postavljeni temelji za razvoj druge vuhanske bolnišnice (1955) in nazadnje osrednje bolnišnice v Vuhanu (1999).«

Nastanek še ene koronavirusne ustanove, vuhanske bolnišnice Jinyintan, pa je povezan z bolnišnico za zdravljenje kužnih bolezni, ki so jo leta 1926 ustanovili frančiškanski misijonarji, Spominsko katoliško bolnišnico očeta Meia v Hankuju. Poimenovali so jo po očetu Pascalu Angelicusu Melottu (1864-1923), italijanskem frančiškanskem bratu misijonarju, ki si je nadel kitajsko ime dr. Mei Zhanchun, in so ga prav tako mučili v Vuhanu. Leta 1923 so ga ugrabili z zahtevo po odkupnini, nato pa ga ustrelili v želodec z zastrupljeno kroglo. Misijonar je ob svoji smrti izjavil, da »z veseljem umre za Kitajce«: »Na Kitajskem sem živel za Kitajce in zdaj z veseljem umrem zanje.«

Sv. Perboyra in Cleta danes na Kitajskem globoko častijo

Po kitajski kulturni revoluciji, ko so leta 1952 iz dežele izgnali vse misijonarje, so tamkajšnji katoličani grobova s posmrtnimi ostanki sv. Perboyra in Cleta skrili, saj so mučenca od nekdaj globoko častili. Danes njuna nagrobnika hranijo v semenišču v Vuhanu, kjer ju verniki pogosto častijo.

V 19. stoletju so se mnogi misijonarji odpravili na Kitajsko z zavedanjem, da se nikoli ne bodo vrnili na rodna tla. Sv. Perboyre je v pismu med potovanjem proti Kitajski zapisal: »Ne vem, kaj me čaka na poti, ki se odpira pred menoj: nedvomno križ, ki je vsakdanji kruh misijonarjev. Na kaj boljšega lahko upamo, če se odpravljamo oznanjati križanega Boga?«

Perboyrove posmrtne ostanke so naposled prepeljali v Francijo, v materno hišo Vincencijeve družine. Danes je njegov grob v isti cerkvi, kjer počiva nestrohnjeno telo sv. Vincencija Pavelskega. Sv. Janeza Gabrijela Perboyra je sv. papež Janez Pavel II. za svetnika razglasil leta 1996. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 11. septembra.