Po mnenju vatikanskega časnika 'L'Osservatore Romano' Rafaelova mojstrovina z naslovom 'Jezusova spremenitev' ne sodi v umetnostni muzej, pač pa v svetišče, kjer, kot so zapisali, ima 'najlepša umetnina na svetu' večjo moč, da nagovori vernike. V muzeju je vrednost umetnine znižana na raven običajnega predmeta.

Rafael je svoje poslednje delo z naslovom 'Jezusova spremenitev' slikal na leseni podlagi v zadnjih štirih letih pred svojo smrtjo leta 1620. Stoletja nazaj je bila slika razstavljena v cerkvi, zadnjih dvesto let pa je na ogled v pinakoteki Vatikanskih muzejev.

Delo temelji na Matejevem evangeliju. V zgornjem delu je spremenjeni Kristus z Mojzesom in Elijo. Ob njihovem vznožju lahko vidimo Petra, Jakoba in Janeza. V ospredju so še ostali apostoli in opazovalci, vključno z božjastnim dečkom, ki ga evangelij prav tako omenja. Giorgio Vasari, Rafaelov biograf iz 16. stoletja in sam priznani umetnik, je umetnino opisal kot ‘najslavnejšo, najlepšo in najsvetejšo’.

Pisec pri vatikanskem časniku ‘L’Osservatore Romano’, Marco Agostini, v svojem prispevku podrobno opisuje občutja in pomen vsake poteze Rafaelovega čopiča, pa tudi ‘mogočno in nasilno’ preigravanje svetlobe in teme ter dobrega in zla, ki se kaže na sliki, in je očitno tako ob natančnem ogledu od blizu kot ob opazovanju dela od daleč. Dokler je slika visela v rimski cerkvi sv. Petra v Montoriu, meni Agostini, je v očeh vernikov, ki so se približali oltarju, lahko povzročila pozitivne občutke.

Dobrodejen vpliv je imela gotovo tudi, če je bila razstavljena za glavnim oltarjem – kot je Agostini malce šaljivo zapisal, je duhovnik med povzdigovanjem lahko opazoval ‘odrešenje’ božjastnega dečka v spodnjem delu umetnine, verniki pa so ob pogledu na Jezusovo spremenitev, vidno v zgornjem delu slike, pobožno molili. Med povzdigovanjem je imelo spremenjenje kruha in vina v Jezusovo telo in kri vidno podporo v Rafaelovi sliki, meni Agostini. Pogled apostolov, usmerjen navzgor, je vernike osredotočil na sveto hostijo, ki jo je še poudaril pogled na žarečega Kristusa v ozadju. In te podobe vabijo vernike, da globje razmišljajo o skrivnostih bogoslužja.

Ko ocenjuje razliko v učinku umetnine, razstavljene v svetišču ali pa v muzeju, Agostini ugotavlja, da ‘religiozno umetniško delo, razstavljeno v muzeju, četudi z najboljšimi nameni in morda precej bolje zaščiteno, izgubi okoli tri četrtine svoje sposobnosti, da nagovori opazovalca, zgolj ob dejstvu, da je na ogled izven konteksta, za katerega je bilo ustvarjeno’.

Danes, zaključuje svoje razmišljanje Agostini, je ‘Jezusova spremenitev’ v Vatikanski pinakoteki zgolj predmet, resda v družbi najodličnejših, a je umetnini odvzeta moč, ki jo premore, če je del bogoslužne skrivnosti, na kraju molitve.