Skupno so v štirih dneh našteli skoraj 150 preletov, med katerimi so bili tudi strateški bombniki, ki lahko nosijo jedrsko orožje. Medtem ko so takšne provokacije na vroči morski meji med celinsko Kitajsko in otokom običajne, pa je to daleč največji tovrstni vdor. Tajvanske oblasti so se odzvale in poslale v zrak svoja bojna letala ter vključile obrambni raketni sistem.

Ne moremo iti po poti, ki nam jo tlakuje Kitajska, saj ta ne ponuja demokracije in suverenosti.

Dogodek sovpada z zaostrovanjem retorike kitajskih oblasti, ki Tajvan vidijo kot »odpadniško provinco«. Kitajski predsednik Ši Džinping je tako 9. oktobra dejal: »Zgodovinska naloga popolne vnovične združitve očetnjave mora biti izpolnjena – in zagotovo bo.« Le dan kasneje, na njihov narodni praznik, mu je odgovorila tajvanska predsednica Caj Ingven: »Tajvan stoji v prvi obrambni vrsti boja za demokracijo. Ne moremo iti po poti, ki nam jo tlakuje Kitajska, saj ta ne ponuja demokracije in suverenosti.«

Usodna delitev

Delitev izhaja iz državljanskega spopada na Kitajskem po drugi svetovni vojni. Po zmagi komunistov leta 1949 se je nacionalistični voditelj Čankajšek z vojsko in dvema milijonoma beguncev zatekel na Tajvan. Tako sta nastali dve državi, Ljudska republika Kitajska (LRK) na celini in Republika Kitajska (RK) na otoku, pri čemer sta obe terjali suverenost nad celotnim ozemljem. Na Tajvanu je bilo razglašeno vojaško pravo, ki je trajalo vse do leta 1987, kar je nacionalistični stranki Kuomintang omogočalo nadzor nad vsem političnim in družbenim življenjem. Da bi odvrnili invazijo komunističnih sil, so se močno naslonili na ZDA, ki Tajvan vse odtlej zalaga z vojaško podporo.

Večina Tajvancev podpira status quo, toda neodvisnost počasi pridobiva privržence, predvsem med mladimi.

Konec 80. let je na otoku prevladalo demokratično gibanje, v tem času je Tajvan postal tudi močna gospodarska sila (spomnimo se znamke »Made in Taiwan«). Demokracija je prinesla dva politična pola: prvi nadaljuje politiko »ene Kitajske« (s težnjo, da bi na celini prišlo do političnih sprememb), drugi pa je naklonjen samostojni poti in razglasitvi neodvisnosti v trenutnih mejah. Večina Tajvancev podpira status quo, toda neodvisnost počasi pridobiva privržence, predvsem med mladimi.

Kdo predstavlja Kitajsko? 

Mednarodna skupnost je po drugi svetovni vojni priznavala Čankajškovo vlado kot legitimno oblast nad vso Kitajsko. Ta je predstavljala državo pri Združenih narodih vse do leta 1971, ko so izglasovali resolucijo, s katero je predstavništvo prevzela Ljudska republika Kitajska. Od takrat se je število držav, ki priznavajo Republiko Kitajsko (Tajvan), skrčilo na petnajst – med njimi je poleg nekaterih srednjeameriških držav in manjših otoških državic tudi Sveti sedež. Vatikan tako ohranja delikatno ravnotežje, saj se poskuša približati tudi LRK, s katero je pred tremi leti sklenil sporazum o imenovanju škofov.

Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ima Tajvan le status opazovalca.

Številne druge države s Tajvanom ohranjajo močne gospodarske, pa tudi neuradne diplomatske povezave, ki pa jih poskuša ovirati Kitajska. Ko je letos Litva odprla predstavništvo na Tajvanu, je tako odpoklicala svojega veleposlanika in omejila trgovi no s to baltsko državo. LRK ovira tudi vključevanje Tajvana v različne mednarodne organizacije. Na olimpijskih igrah lahko sodeluje pod imenom »Kitajski Tajpej«, enako je pri Svetovni zdravstveni organizaciji, kjer ima le status opazovalca.

Geostrateško križišče 

Do napetosti med Tajvanom in Kitajsko prihaja v času, ko se težišče geopolitike premika na Tihi ocean. Kitajska ne skriva svojih teženj po širjenju svoje politične in vojaške moči v vzhodni Aziji. Eno glavnih žarišč je Južnokitajsko morje, skozi katero pluje kar tretjina svetovnega pomorskega prometa. Vprašanje Tajvana je tako povezano s pomembnim geostrateškim položajem. Septembra so ZDA, Avstralija in Velika Britanija podpisale novi obrambni sporazum AUKUS, ki ga številni razumejo kot protiutež kitajskim težnjam.

Tajvan čaka negotova prihodnost, odvisna od razmerij velesil.

Sporazum je prezrl evropske države, predvsem Francijo, ki je v regiji prisotna s svojimi čezmorskimi ozemlji v Tihem oceanu. To predstavlja poseben izziv za Evropsko unijo, še posebej, če upoštevamo, da je lani Kitajska po trgovski izmenjavi z EU prehitela ZDA. Tajvan tako čaka negotova prihodnost, odvisna od razmerij velesil. Kitajska mu v primeru priključitve obljublja ohranitev demokratičnih svoboščin po formuli »ena država, dva sistema«, kot formalno velja v Hongkongu. Toda glede na dogajanje v tem mestu, kjer svoboščine hitro kopnijo pod pritiski Pekinga, Tajvanci temu niso naklonjeni.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).