Po koncu druge svetovne vojne so se reki beguncev, ki je pred maščevalno partizansko roko bežala na Koroško, pridružili tudi številni domobranci in njihove družine iz župnije Cerklje na Gorenjskem. Najprepričljivejši spomin na tiste dni in na življenje v begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem, je obudila razstava dokumentarnih fotografij in beseda akademika dr. Kajetana Gantarja, tudi samega begunca. Razstavo sta pod zelo zgovornim naslovom Beg pred svobodo v župnijski dvorani v Cerkljah pripravila Unesco klub Cerklje in Rafaelova družba, odprtje (od 24. do 28. maja) pa je spremljal kulturni program.Ta je bil tesno povezan z begunstvom, saj so v njem nastopili potomci nekdanjih cerkljanskih povojnih beguncev. Za razstavo ima največ zaslug prof. Daniela Močnik, predsednica Unesca kluba Cerklje, ki je tudi vodila njeno odprtje, postavil pa jo je Štefan Močnik. Že prvi dan si jo je ogledalo veliko ljudi, ki so na fotografijah prepoznavali svoje starše in druge sorodnike, kakšen od njih pa tudi sebe kot otroka. Močnikova je v uvodni besedi poimensko naštela več cerkljanskih župljanov, književnikov (njihove pesmi so recitirali in izvajali ob odprtju razstave) in drugih pomembnih mož, ki so morali na tuje, ko bi jih domovina še kako potrebovala, seveda drugačna, kot so si jo zamišljali. Kakšno izgubo je in še vedno predstavlja za Slovenijo odtok tolikšno intelektualne elite, kot se je dogodil po drugi svetovni vojni, poboj domobrancev in drugih zavednih Slovencev, pa je več kot prepričljivo povedal akademik Gantar. In zelo pohvalil Cerkljane, kako so se dobro držali v begunskih taboriščih.