Z Rebeko smo se pogovarjali o njenih športnih začetkih, kako se je zjutraj zbujati z občutkom, da si svetovna prvakinja ter njenih ciljih v prihodnosti.

Kako bi se opisala? Kdo pravzaprav je Rebeka?

Rebeka je čisto navadna 15-letnica. Prihajam iz Ribnice, kjer živim s svojo super družino, šolam pa se na Škofijski klasični gimnaziji Ljubljana, kjer obiskujem prvi letnik.

Zakaj ravno ju-jitsu? 

Trenirati sem začela v 5. razredu osnovne šole. Tisto leto sem zaključila s plavanjem in me je mami zato, da bi bila še vedno dejavna na športnem področju, odpeljala na trening ju-jitsuja. V trenutku mi je postal všeč in od takrat naprej treniram.

»Ju-jitsu mi je pomagal pri gradnji samozavesti.« FOTO: Osebi arhiv

Ali se spomniš prvega stika z ju-jitsom?

Zagotovo najbolj zgodnji stiki, ki sicer niso bili povezani z ju-jitsom, so bili domači pretepi z mojimi sorojenci. Drugače pa se ne spomnim prav veliko. Vem, da so bili prvi treningi obupni, saj sem si takrat še preval komajda upala narediti. Ju-jitsu mi je pomagal pri gradnji samozavesti. Danes z veseljem preizkusim kakšen nov met ali padec.

Rebeka živi svoje sanje. FOTO: Osebi arhiv

Kakšen je občutek, ko se zjutraj zbudiš kot svetovna prvakinja?

Če povem po pravici, v bistvu ni nič kaj poseben, ker vstajam tako zgodaj, da moji možgani bolj malo dojamejo (smeh). Iskreno povedano, zjutraj sploh ne razmišljam o tem, da sem svetovna prvakinja.

Je to tvoj največji dosežek do sedaj?

Na področju ju-jitsuja ja. Sicer pa se na drugih področjih najde še veliko stvari, ki imajo enako, če ne še večjo vrednost.

Ali veruješ v Boga? Ti vera pomaga samo takrat, ko ti gre na tekmah slabo ali si v stiku z njo tudi, ko ti gre dobro?

Da, verujem. Vera me spremlja na vsakem koraku. Spremlja me tako pri padcih kot vzponih. Po vsaki tekmi, zmagi ali porazu, se zahvalim Bogu. Včasih, ko ne zmagam, se res malo jezim, vendar kot vedno znova ugotavljam, ima Bog svoje načrte. Tako je bilo tudi zdaj. Približno mesec dni pred svetovnim prvenstvom sem imela tekmo v Banja Luki. Ni mi šlo dobro, pristala sem na 5. mestu. Takrat sem bila res razočarana in nisem mislila, da se bom na svetovnem v Abu Dabiju kaj bolje odrezala. A glej, pristala sem na prvem mestu. Dosežek, o katerem si sploh nisem upala sanjati. Res je, kar pravijo, pri Bogu je vse mogoče.

FOTO: Osebni arhiv

Včasih, ko ne zmagam, se res malo jezim, vendar kot vedno znova ugotavljam, ima Bog svoje načrte.

Kaj je tisto, kar te žene naprej?

To, da imam super podpornike, fantastično družino, neprecenljive prijatelje in najboljše sošolce. Oni mi vedno stojijo ob strani. Potem ekipa. Ni namreč vsaka ekipa taka, da se člani med sabo podpirajo, si ne zamerijo in se z veseljem pretepejo. In nazadnje, trenerji. To so osebe, katerih pohvala in priznanje mi pomenita največ. Oni še najbolj razumejo vsak napor in vsako odrekanje na poti do cilja.

FOTO: Osebni arhiv

Cilji v prihodnosti?

Udeleževati se želim domačih in mednarodnih tekmovanj, marca pa nastopiti na evropskem prvenstvu, ki bo potekalo v Franciji. Poleg tega pa uspešno končati prvi letnik in si na tej poti ustvariti nepozabne spomine.