David Hazemali in Ana Šela sta pod naslovom Tržaški Separatist in münchenski Delovodja raziskala podobnosti in razhajanja v pogledih Franca Jeze in njegovega sodobnika Branka Pistivška o ideji samostojne in neodvisne slovenske države. Oba, Jeza in Pistivšek, sta bila v času komunističnega režima 1945–1990 politična emigranta. Oba sta bila velika narodnjaka.

Ozadje delovanja Akcijskega odbora za neodvisno Slovenijo

Oba, Jeza kot preudaren strateg, in Pistivšek kot strasten kulturni aktivist, sta zagovarjala neodvisnost Slovenije, a sta pri tem uporabljala različne metode. Avtorja osvetljujeta tudi vlogo Službe državne varnosti (SDV), ki je oba sistematično spremljala, analizirala njune publikacije ter ju dojemala kot grožnjo jugoslovanskemu režimu. Prispevek tako razkriva tudi metodologijo nadzora tajne politične policije nad emigrantskimi intelektualci, razkriva ozadje delovanja Akcijskega odbora za neodvisno Slovenijo (AONS) in identificira ključne parametre, ki jih je SDV uporabljala za označevanje sovražne dejavnosti. Dobimo vpogled v širši represivni aparat jugoslovanske komunistične oblasti in hkrati, kako je politična emigracija oblikovala diskurz o neodvisnosti Slovenije ter se soočala z notranjimi razhajanji in zunanjimi pritiski.

Jeza kot politični strateg in Pistivšek kot konfrontacijski kulturni aktivist

Kot sta avtorja zapisala v zaključku je Franca Jezo in Branka Pistivška združevala njuna globoka predanost prizadevanjem za neodvisno in samostojno slovensko državo ter strategija, ki je velevala uporabo pisane in tiskane besede za dosego tega cilja. Svoje argumente sta gradila na podobnih ideoloških temeljih, dasiravno je pristop prvega bil bolj umirjen, diplomatski in je dopuščal dialog z drugače mislečimi, medtem ko je drugi stavil na neposreden, čustveno voden in pogosto konfrontacijski slog pisanja in vodenja medosebnih odnosov. Kljub različnim pristopom – Jeza kot politični strateg in Pistivšek kot konfrontacijski kulturni aktivist – sta se zavzemala za ohranitev slovenske narodne identitete in avtonomijo.

Jeza se ni dal zlomiti in je do smrti ostal zvest velikemu idealu

Ugotovitve iz pisne zapuščine obeh neodvisniško mislečih slovenskih političnih emigrantov, njunih sodobnikov znotraj slovenske politične emigracije ter ohranjenega gradiva tajne slovenske politične policije kažejo na to, da sta v šestdesetih letih zelo verjetno sodelovala v tržaškem AONS, vendar pa intenziteta tega sodelovanja ostaja neznanka. Medtem ko lahko za tržaški AONS ugotovimo, da je bila to maloštevilna in kratkotrajna organizacijska tvorba z Jezo na čelu glavnine (če ne vseh) njenih operacij, sta obstoj in vloga münchenske izpostave ter Pistivška v njej sploh močno vprašljiva. Ob tem se odpira vprašanje, koliko je Jeza vplival na Pistivškov idejnopolitični nazor in ali je to počel namenoma, še zlasti če upoštevamo Pistivškovo posnemanje Jezinih korakov. Čeprav je Pistivšek Jezina glasila večkrat etiketiral za »levičarska«, ga je cenil. V svojih spominih je zanj zapisal, da je »/t/reba /.../ pošteno priznati, da se Jeza ni dal zlomiti in je do svoje smrti ostal zvest svojemu velikemu idealu«, to pa je bila samostojna in neodvisna slovenska država.

Franc Jeza ob poroki. VIR: osebni arhiv

Zagovornik samostojne in neodvisne slovenske države iz vrst SPE

Avtorja menita, da je na koncu Pistivška njegova konfrontalnost najverjetneje stala ugleda znotraj SPE. Dasiravno si je vse življenje prizadeval doseči prepoznavnost, primerljivo z bolj izpostavljenimi predstavniki slovenske politične emigracije – kar je bilo, ironično, v nasprotju z njegovim nenehnim strahom pred agenti SDV in obsesivno uporabo psevdonimov –, mu nikoli ni uspelo stopiti iz sence anonimnosti.

In vendar, kot je poudaril Saša Martelanc, je bil med vsemi vidnejšimi zagovorniki samostojne in neodvisne slovenske države iz vrst SPE prav Franc Jeza tisti, ki je najbolj izstopal. »Že ob sami izgovarjavi njegovega imena je vsakdo takoj pomislil na slovensko državo, pa naj je že bil pristaš ali nasprotnik.«

»Morda pa je bila prav ta razlika – med Pistivškovo neuspešno težnjo po prepoznavnosti in Jezino skoraj simbolično povezanostjo z idejo slovenske državnosti – najgloblji prepad med njima,« sta zapisala avtorja. No ja, »prepad«? Kvečjemu razlika.

Mariborska škofija in (de)nacionalizacija cerkvenega premoženja

Darko Ščavničar je objavil prispevek Mariborska škofija in (de)nacionalizacija cerkvenega premoženja. Na podlagi preučevanja arhivskih virov in literature obravnava izvedbo nacionalizacije po drugi svetovni vojni, s katero je bilo komunistični oblasti omogočeno, da je uničila še tisto zasebno lastnino Cerkve, ki je takratna oblast ni uspela odvzeti z agrarno reformo. Tako je bila do leta 1960 približno polovica vseh nacionaliziranih verskih objektov v Sloveniji v tedanji mariborski škofiji. Ta odstotek nacionaliziranih cerkvenih objektov je vsekakor predstavljal hud udarec omenjeni škofiji tako na pastoralnem, izobraževalnem in nenazadnje tudi na ekonomskem področju.

V drugem delu prispevka se je avtor osredinil na analizo postopka denacionalizacije premoženja, ki je bilo v preteklosti odvzeto Mariborski nadškofiji. Obravnava predvsem proces povračila tega premoženja na primeru bogoslovnega semenišča na Vrbanski 30 v Mariboru, ki je bilo v celoti vrnjeno v last nadškofije, s čimer je bila obnovljena pravna in gospodarska podlaga te cerkvene ustanove. Pri tem je izpostavil tudi zgodovinski kontekst ter pravne in družbene implikacije tega pomembnega koraka.

Postopek »odvzema« cerkvenega premoženja

Avtorjev namen je bil pokazati, kolikšen vpliv je imelo odvzemanje cerkvenega nepremičnega premoženja na celotni razvoj odnosov med Cerkvijo in državo (»država« je v tem primeru lahko samo evfemizem za komuniste, op. I. Ž.) oziroma kako so drugi problemi v cerkveno-državnih odnosih vplivali na odločitve države, da začne postopek odvzemanja cerkvenega premoženja. Postopek odvzema cerkvenega premoženja pa je prikazal na primeru denacionalizacijskih postopkov v zvezi z vrnitvijo cerkvenega premoženja, konkretneje na primeru bogoslovnega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru.

Stavbo na Vrbanski 30 so komunisti »podržavili« z odločbo 7. maja 1952, s katero se je vknjižila lastninska pravica na Splošno ljudsko premoženje in zaznamoval upravni organ Kmetijska šola Maribor. Ob podržavljenju je bilo premoženje vpisano v zemljiški knjigi kot last Lavantinskega knezoškofijstva v Mariboru. Vlagateljica je zato predložila listino o preimenovanju Lavantinske škofije v Mariborsko.

Maribor, Slomškova gimnazija pod Kalvarijo. Ob gradnji stavba za bogoslovje, po komunistični zaplembi po vojni v njej srednja kmetijska šola. Foto: Ivo Žajdela

Odnos komunistov do Cerkve je bil vseskozi dvoličen

Vrbanska 30 je v fazi denacionalizacije predstavljala objekt v naravi, v katerem so se nahajali prostori Srednje kmetijske šole Maribor in Fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru. Iz vseh predloženih listinskih dokazov in izvedenskih poročil, tako s strani države kot škofije Maribor, je bilo s strani upravne enote Maribor leta 2004 izdano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju, v katerem je bilo ugotovljeno, da ni ovir za vrnitev objekta na Vrbanski 30. Omenjeni objekt je bil predan škofiji 26. avgusta 2005.

Odnos komunistov do Cerkve je bil vseskozi dvoličen. Tako so po eni strani Cerkev ostro kritizirali in napadali ter dajali številne usmeritve o tem, da je potrebno z nasprotniki revolucije kar najhitreje obračunati in to še v času vojne, na drugi strani pa so si zelo prizadevali Cerkev pridobiti na svojo stran, ker je bila globoko zakoreninjena v slovenskem narodu.

Komunisti so Cerkev hoteli ekonomsko in moralno uničiti

Takoj po koncu druge svetovne vojne se je nova oblast v Sloveniji/Jugoslaviji lotila razrednega sovražnika z različnimi metodami. Za novo oblast je bila Cerkev »hrbtenica opozicije«, ker je ostala edina organizirana sila izven komunistične partije. Oblast je onemogočala pastoralno delo duhovnikov, jih zapirala v samostane, podpihovala negativni odnos Cerkve do ljudstva. Komunisti so bili takrat mnenja, da je treba Cerkev ekonomsko in moralno uničiti do te mere, da bi postala povsem odvisna od njih. To »uničenje« Cerkve naj bi realizirali z izvedbo agrarne reforme, nacionalizacije in s sodnim procesi proti predstavnikom Cerkve.

Mnogim cerkvam so odvzeli materialno zaledje za njihovo vzdrževanje

Nova komunistična oblast je po drugi svetovni vojni videla v izvedbi agrarne reforme v prvi vrsti politično sredstvo za utrjevanje svoje oblasti. Z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji leta 1945 je Cerkev smela obdržati le 10 ha zemljišč, samo zelo pomembne ustanove in samostani do 30 ha. Vse, kar je presegalo to površino, so podržavili, ne glede na to, kakšne vrste je bila zemljiška posest, kako je nastala in za kakšen namen je bila podarjena. Prav premoženje redov je v tem smislu brez odškodnine pripadlo državi (to je komunistom).

Z agrarno reformo so tako mnogim cerkvam odvzeli materialno zaledje za njihovo vzdrževanje. Agrarno reformo so v Sloveniji v celoti izvedli v štirih mesecih leta 1946, razen na območjih, ki še niso bila priključena k Jugoslaviji. Cerkev je bila med razlaščenimi zemljiškimi lastniki prva, tako po površini zemlje kot tudi po številu posestev. Država je kot posest za razlastitev štela posest posamezne župnije, posest ene škofije ter posest posameznih cerkvenih redov.

Komunisti so na montiranih procesih do leta 1951 »obsodili« 185 pripadnikov Cerkve

Komunisti so na montiranih procesih na Slovenskem do leta 1951 »obsodili« 185 pripadnikov Cerkve. V mariborski škofiji so od tega izrečkli 62 »obsodb«, od katerih je bila v 14 primerih izrečena tudi »kazen« zaplembe premoženja. Večina procesov proti duhovnikom v mariborski škofiji in seveda drugod po Sloveniji je potekala pred okrožnimi sodišči, ki so bila pristojna za sojenje po ZKLD, nekaj pa so jih »obsodili« tudi pred okrajnimi sodišči.

V teh montiranih sodnih postopkih so bila kršena temeljna načela neodvisnosti sodstva, ki veljajo v demokratičnih družbah, kjer je zagotovljeno načelo stroge ločitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo.

»Dialog« med Cerkvijo in komunisti?

Ne glede na vse materialne izgube Cerkve v povojnem času, ki so nastale z različnimi načini »odvzema« cerkvenega premoženja, Cerkev na Slovenskem ni samo obstala, ampak se je njen ugled celo povečeval, kar se je odrazilo v večanju števila vernikov in njihovi materialni pomoči Cerkvi. »Cerkev si je v šestdesetih letih 20. stoletja tudi materialno opomogla s pomočjo vernikov tako doma kot v tujini, kar je v tedanji oblasti izzvalo zaskrbljenost,« je zapisal avtor prispevka. »Ko je tedanja politična elita spoznala, da z vsemi izvedenimi nasilnimi načini odvzemanja cerkvenega premoženja niso uspeli zlomiti Cerkve, so se z njo poskušali sporazumeti. Tako je prišlo v obdobju od 1962 do 1965 do dialoga med Cerkvijo in Jugoslavijo /komunisti, op. I. Ž./. Po večletnih pogajanjih sta sprti strani 25. junija 1966 sprejeli sporazum, ki je natančno določal odnose med Cerkvijo in državo.«

Skratka, še 35 let po demokratizaciji uporabljajo komunistično terminologijo (agrarna reforma, nacionalizacija, odvzem, sodba, kazen, država itd.), kot da se v Sloveniji iz časa komunizma ne bi nič spremenilo. In, kot da te besede v tem obravnavanem kontekstu ne bi bile sinonimi za komunistične zločine.

Aleksandar Mičić, Cerkev ne priznava svojega podpisa, denacionalizacija, Maribor, Vrbanska 30, Mladina, 30. 5. 2005Željko Oset ob jubileju Alenke Puhar

 Damjan Hančič piše o preobratu na Gorenjskem v letu 1943. Naslov prispevka Tomislava Karduma je Miha Krek's Reports on the Communist Seizure of Power and Repression in Yugoslavia (1944–1945). Bojan Dimitrijević piše o jugoslovanski armadi v prvih povojnih mesecih leta 1945 v Sloveniji. Petra Kleindienst in Matevž Tomšič razmišljata o pomenu tranzicijske pravičnosti za spoštovanje človekovega dostojanstva v povojnih razmerah. Željko Oset je objavil zapis ob jubileju Alenke Puhar.