Evropsko srečanje mladih v Bruslju pod geslom Raznolikost, vir veselja!
Evropskega srečanja mladih, romanja zaupanja na zemlji, ki ga v sodelovanju s posameznimi lokalnimi Cerkvami ter številnimi mladimi prostovoljci že 31. leto pripravlja ekumenska redovna skupnost bratov iz Taizéja, in bo od 29. decembra 2008 do 2. januarja 2009 potekalo v Bruslju, prestolnici Evrope, se bo letos v organizaciji Društva SKAM in Medškofijskega odbora za mladino udeležilo 640 mladih iz Slovenije.

Romanje se bo v nedeljo, 28. decembra 2008, ob 14.30 začelo s sv. mašo v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Sv. mašo bo daroval celjski škof msgr. dr. Anton Stres.

Evropsko srečanje mladih je priložnost, da mladi teden dni preživijo v raznolikosti in veselju svojih vrstnikov, skupnosti kristjanov iz vse Evrope in spoznajo življenje v cerkveni skupnosti, ki sprejema množice mladih. Mladi bodo nastanjeni pri družinah, ki so se odločile romarje sprejeti v svoj dom in ga deliti z njimi. Dopoldanski program bo potekal po župnijah. Začel se z molitvijo in pogovori v manjših skupinah. Ta srečanja pripravljajo mladi gostitelji. Dvakrat na dan se bodo romarji zbrali pri skupni molitvi v dvoranah Brussels Expo. Po kosilu bodo po dvoranah razstavišča potekale raznovrstne delavnice.

Slovenska mladina je s taizéjskimi brati povezana že več kot 30 let in to tako prek vsakoletnih evropskih srečanj mladih, kakor tudi preko tedenskih romanj v Taizé v poletnem času. Ustanovitelj skupnosti, brat Roger je Slovenijo prvič obiskal leta 1981. Drugega januarja 2007, se je celotna skupnost bratov ustavila v Ljubljani na enodnevnem obisku. Več o tem na http://www.drustvo-skam.si/esm/stolnica.php

Začetki taizéjske skupnosti

Skupnost v Taizéju se je začela leta 1940, ko je brat Roger pri petindvajsetih letih zapustil rodno Švico, in se napotil v Francijo, od koder je prihajala njegova mati. Več let je bolehal za tuberkulozo. Med dolgotrajnim okrevanjem se je v njem izoblikoval klic po ustanovitvi skupnosti. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil prepričan, da mora nemudoma začeti s pomočjo ljudem v težkih preizkušnjah, tako kot je med prvo svetovno vojno to počela njegova babica. Majhna vasica Taizé, v kateri se je namestil, je bila dokaj blizu razmejitvene črte, ki je Francijo delila na dva dela. Tako je bila zelo primeren kraj za nudenje zatočišča beguncem, ki so bežali pred vojno. Prijatelji iz Lyona so ljudem, ki so potrebovali varen kraj, začeli dajati taizéjski naslov.

S pomočjo skromnega posojila je brat Roger v Taizéju kupil hišo s pripadajočimi zgradbami, ki že več let niso bili naseljeni. Eno od svojih sester – Genevieve je prosil, naj mu pri nudenju gostoljubja pride pomagat. Med begunci, ki jim je nudil zatočišče, so bili tudi Judje. Imeli so omejene materialne dobrine. Tekoče vode ni bilo, tako da so morali hoditi po pitno vodo v vaški vodnjak. Hrana je bila preprosta, predvsem juhe, pripravljene iz koruzne moke, ki so jo po nizki ceni kupili v bližnjem mlinu. Zaradi obzirnosti do tistih, ki jim je nudil zatočišče, je brat Roger molil sam; pogosto je odšel v gozd, daleč stran od hiše in prepeval. Da se nihče od beguncev, torej Judje ali agnostiki ne bi neprijetno počutili, je Genevieve vsakemu, ki je želel moliti, pojasnila, da je primerneje, da vsak v svoji sobi moli sam.

Starši brata Rogerja so, vedoč da sta njuna sin in hči v nevarnosti, prosili družinskega prijatelja, upokojenega francoskega oficirja, naj pazi nanju. Jeseni 1942 ju je opozoril, da so jih odkrili in da morajo vsi nemudoma oditi. Tako je do konca vojne brat Roger živel v Ženevi in prav tam je začel živeti v skupnosti s prvimi brati. V Taizé so se lahko vrnili leta 1944.

Zaveza prvih bratov

Leta 1945 je mlad odvetnik iz regije ustanovil združenje, ki je prevzela skrb za otroke, ki v vojni ostali brez staršev. Bratom je predlagal, da jih določeno število sprejmejo v Taizéju. Ker moška skupnost ni mogla sprejeti otrok, je brat Roger prosil sestro Genevieve, da se vrne in skrbi zanje ter postane njihova mati. Ob nedeljah so bratje sprejemali tudi nemške vojne ujetnike, ki so bili zaprti v bližnjem taborišču.

Postopno so v skupnost prihajali mladi možje z namenom, da bi se jim pridružili. Na veliko noč leta 1949 se jih je sedem zavezalo k vseživljenjskemu celibatu (neporočenosti) in skupnemu življenju v preprostosti. Pozimi l. 1952/53 se je ustanovitelj skupnosti umaknil in v tišini napisal taizéjska pravila, v katerih je bratom pojasnil »bistvo, ki omogoča skupno življenje«.