Zlasti to velja za obraz znane osmomarčevske aktivistke, ki jo slovenski medijski mainstream že vrsto let sistematično vzpostavlja (beri: napihuje) kot nekakšnega civilnodružbenega Boška Buho – kot bombaško fajterico, ki s tveganjem za lastno življenje juriša proti nazadnjaškemu bunkerju konservativcev, katoliških zadrtežev, fašistov … V ta kontekst velja umestiti tudi njeno nedavno razglasitev za osebnost leta po izboru nekoč osrednje hiše medijskih tiskovin.

Eden ključnih dosežkov, zaradi katerega naj bi aktivistka veljala za vsesplošni svetilnik, naj bi bila ničkolikokrat omenjena in v Sloveniji medijsko izjemno podprta evropska kampanja, s katero želijo njeni pobudniki in dober milijon podpisnikov prek institucij Evropske unije doseči javno financiranje t. i. čezmejnega izvajanja abortusov za državljanke tistih držav povezave, v katerih veljajo strožje zakonske omejitve pri uničevanju nerojenih otrok (npr. Poljska in Malta).

Ob medijskem povzdigovanju tega prej političnega kot civilnodružbenega projekta se zlasti v slovenskih razmerah ustvarja vtis, da t. i. varnemu in dostopnemu splavu za vse državljanke EU nasprotuje le peščica ljudi, med katerimi se morda najpogosteje omenja poslanca Evropskega parlamenta v skupini Evropske ljudske stranke Mateja Tonina. Ne nazadnje, tudi o tej temi smo se z njim ob koncu lanskega leta pogovarjali za Družino, ko je dejal: »Pri splavu gre za tipično vprašanje subsidiarnosti, splav se ureja na ravni nacionalnih držav in ne na ravni Evropske unije. Mislim pa, da bi se morali kot družba ukvarjati predvsem s tem, da bi bilo splavov čim manj, ne pa čim več. Naše napore bi morali usmeriti v to, kako mlade navdušiti za življenje in kako mladim družinam nuditi resnično oporo.«

Sveti sedež izraža globoko zaskrbljenost nad projekti, namenjenimi financiranju čezmejnega potovanja za dostop do tako imenovane pravice do varnega splava.

A jasno je, da poslanec Tonin v takšni kritični presoji abortivnega lobiranja po evropskih političnih hodnikih še zdaleč ni osamljen – pravzaprav je v eni najodličnejših možnih družb, saj enako kot on razmišlja Leon XIV. Spomnimo, kaj je papež dejal v nedavnem nagovoru diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu: da »Sveti sedež izraža globoko zaskrbljenost nad projekti, namenjenimi financiranju čezmejnega potovanja za dostop do tako imenovane pravice do varnega splava. Prav tako obžaluje, da se javna sredstva namenjajo za zatiranje življenja, namesto da bi se vlagala v podporo materam in družinam. Glavni cilj mora ostati zaščita vsakega nerojenega otroka in učinkovita ter konkretna podpora vsaki ženski, da bo lahko sprejela življenje.« Tako rekoč kopiraj-prilepi besed slovenskega evroposlanca!

Kdo je torej v tej zgodbi, gledano s katoliškimi očmi, na pravi strani? Vprašanje še zdaleč ni nepomembno. Ostaja namreč dejstvo, da je širjenje proabortivne agende, ki izrecno nasprotuje krščanskemu pogledu na nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, neločljivo povezano z oslabljeno zavestjo o temeljih krščanske antropologije. Povedano naravnost: pobuda, zaradi katere osmomarčevsko aktivistko kujejo v evropske rumene in slovenske rdeče zvezde, v Evropskem parlamentu pač ne bi uspela, če je ne bi podprl pomemben del predvsem severno- in zahodnoevropskega strankarskega korpusa, ki sicer sliši na ime krščanska demokracija, pri čemer pa je od vsebinske krščanskosti ostal le še kakšen drobec za vzorec. V imenu z vseh koncev kot edino politično korektnega naprednjaštva se spuščajo etični standardi. Tudi na to opozarjajo navedene papeževe besede.

Za otročjim nasmehom na debelo reklamiranega in nepregledno financiranega prebujenskega aktivizma se skriva zlovešča in protiživljenjska temačnost.

Prav zato jih smemo hkrati razumeti kot opozorilo slovenskim katoličanom: Ne nasedajte! Za otročjim nasmehom na debelo reklamiranega in nepregledno financiranega prebujenskega aktivizma se skriva zlovešča in protiživljenjska temačnost. Pravi fajterji današnjega časa in resnični plavalci proti prevladujočemu nihilističnemu toku so fajterji za življenje, za družine, za demografsko pomlad, za resnično avtonomnost civilne družbe … Papež Leon XIV. si prizadeva za pravo stvar in tako tudi vsi tisti, ki s(m)o z njim v sozvočju.

Prispevek je bil najprej objavljen v 4. številki Družine.