Od nekdaj sem vedela, da bom verjetno, če mi bodo dani vsi pogoji, nekoč mati. Hkrati pa sem bila že od začetka odločena, da to ne bo moja edina vloga ter da želim svojim otrokom (predvsem potencialnim hčerkam) pokazati, da imam kot ženska tudi druge darove, s katerimi lahko obogatim družbo. Ta ideja je lepo sovpadala s prevladujočim družbenim prepričanjem, da je materinstvo zastarel koncept, ki je v nasprotju z emancipacijo in tako opevano svobodo žensk. In tako sem podzavestno začela verjeti idealu »popolne matere«, ki je danes tako vsepovsod prisoten: ženska je lahko vse in lahko o vsem odloča sama! Lahko ima otroke, uspešno kariero, pospravljen in urejen dom, čas zase, popolno postavo in se ob tem še posveča svojim hobijem, osebnostni rasti in odnosu z možem. Ker smo svobodne! Ker nismo več samo za rojevanje in štedilnik!

Kakšen napuh in kako daleč od resnične svobode! Samo ena med nami je bila nekoč popolna. Mati, ki to ni postala s svojo nosečnostjo in porodom, pač pa v trenutku,...