Samo Repolusk iz Rač na Štajerskem je človek širokih obzorij, ljubeč mož in oče treh otrok, ki svoj vsakdan prepleta z odgovornostjo do mladih, vero, znanjem in z veliko mero radovednosti. Kljub polnemu urniku si še vedno vzame čas za obisk gora, opazovanje zvezd, družinske izlete, igranje družabnih iger z bližnjimi in filozofske pogovore o življenju, veri in smislu. 

Družina Repolusk ob večeru družabnih iger. FOTO: Arhiv družine Repolusk 

Še posebej ga zanima razvoj fotoaparatov in žepnih kalkulatorjev. O sebi pa pravi: »Živim v tem naravno čudovitem in mirnem okolju v danem trenutku zgodovine. Lahko bi bilo – in morda kdaj tudi bo – popolnoma drugače.«

Kdo je zaslužen, da vam je ime Samo?

Če se prav spomnim, sta ime izbrala oče in mama, pri čemer je bilo za deklico pripravljeno ime Simona, za fanta pa Samo. Krstni zavetnik Samuel je le teden dni oddaljen od mojega rojstnega dne, zato to lepo sovpada. Originalno pomeni Samuel »Božje ime« ali tudi »Prosil/izposodil sem ga od Boga.« No, sam sem se kot otrok ob imenu Samo večkrat spomnil na karantanskega kralja kot pa na starozaveznega sodnika.

Kaj vas osebno najbolj nagovori pri svetem Samuelu? V čem bi rekli, da sta si podobna? 

Pri svetem Samuelu se mi v spomin vtisneta dve stvari. Najprej dogodek, ko je bil Samuel še majhen, pri preroku Eliju, in ga Bog pokliče v sanjah. Samuel mu najprej odgovori »Tukaj sem.« in potem »Govori, kajti tvoj hlapec posluša.« Druga stvar je pripoved o Samuelovem maziljenju Davida, kjer se zvrstijo vsi Jesejevi sinovi, Bog pa si izbere najmlajšega, pastirčka.

Ob prvem dogodku sem čutil ponos, da je Samuel že kot majhen bil odprt (in vreden), da je Bogu lahko odgovoril »Tukaj sem.« Bog, ki je temelj vsega bivajočega, je bolj kot kdorkoli in karkoli vreden naše hvaležnosti, predanosti in upanja! Ko pa sem kdaj v življenju padel in delal napake, sem kot Samuel našel smiselno pot naprej v ponižnem priznanju »Govori, poslušam.«

Družina Repolusk v Fulufjället NP Švedska. FOTO: Arhiv družine Repolusk

Druga pripoved me – skupaj še z več novozaveznimi prilikami – opominja, da Bog praviloma kot orodje svojega delovanja ne izbira bogatašev, vplivnežev, dostojanstvenikov z nazivi, ljudi polnih človeškega znanja, ampak spregovori po ponižnih, a srčnih, ki jih »svet« pogosto spregleda. To je prispodoba za učenje ponižnosti in postavljanja stvari na pravo mesto …

Če bi morali svetega Samuela predstaviti nekomu, ki ga ne pozna, (morda celo otroku ali nevernemu prijatelju), kako bi ga opisali v nekaj stavkih?

Samuel je bil starozavezni prerok in sodnik, voditelj takratnega izraelskega ljudstva, ki je živel približno 1000 let pred Kristusom. Že kot otrok je bil zgled odprtosti in učenja za Božjo besedo, saj se mu je Bog razodel med spanjem. Kot odrasel vodja Izraelcev je kljub takratni drugačni miselnosti prepoznal Božjo voljo za vodenje Izraela v izbiri preprostega in ponižnega pastirja, kot je bil deček David. Ta pastir je najprej s pračo premagal mogočnega bojevnika Goljata, pozneje pa postal prvi izraelski kralj. Samuel je skušal biti ponižno orodje v Božjih rokah. 

Življenje je lahko zelo lepo in dragoceno, hkrati pa je kratko in polno odgovornosti za večnost.« (Samo Repolusk) 

Ime Samuel pomeni »prošen od Boga«. Bil je sodnik, prerok in duhovni voditelj, znan po poslušnosti Božjemu glasu. Kaj nas lahko njegovo življenje nauči o poslušnosti in odprtosti za Božji glas?

Poslušnost in odprtost Božjemu glasu se lahko začne že v otroštvu, je izprošeno v molitvi staršev, podprto ob primernih duhovnih spremljevalcih, vse življenje pa zahteva našo ponižnost in zavedanje, da smo le orodje za dobro v Božjih rokah.

Samo Repolusk s prijatelji na survival vikendu. FOTO: Arhiv družine Repolusk 

Biti poslušen Božjemu glasu ne pomeni fanatične zaslepljenosti, saj fanatizem globoko v sebi skriva prepričanje, da sem »Jaz« tisti, ki bo edini izpolnil pomembno Božjo nalogo, ampak pomeni ponižno priznanje in hvaležnost Bogu ob zavedanju, da sam iz sebe ne zmorem veliko, da se moram kdaj ob pomembnih rečeh tudi posvetovati (kot se je Samuel z Elijem), predvsem pa moram razločevati med dejansko Božjo besedo in lastnim napuhom.

Samuel velja za priprošnjika vseh, ki vodijo druge. To so učitelji, vzgojitelji, duhovniki in voditelji na različnih področjih. Kakšen more biti po vašem mnenju dober »voditelj ljudi«?

Najprej se sprašujem, kdo od res velikih voditeljev v zgodovini si je sam od sebe želel postati voditelj ljudi? Ja, osvajalci dežel in prinašalci gorja družinam, ženskam in otrokom so se postavili sami: Aleksander Veliki, Napoleon, Lenin, Hitler, da ne govorim o sodobnih voditeljih nekaterih držav! Kaj pa Abraham, Mojzes, David, Jožef, Jezus (preden se je izpolnil takratni odrešenjski načrt), Frančišek Asiški, George Washington, Mahatma Gandhi? Za voditelje so jih prepoznali in nagovorili drugi ljudje, ali pa jih je k temu osebno poklical Bog. Pravi voditelj se rodi po trdih notranjih bojih in tudi preizkušnjah, vsekakor pa takrat, ko je v življenju »dal nekaj skozi« in dozorel v modrosti v odnosih z drugimi ljudmi (in z Bogom). Vsi ostali so uzurpatorji, diktatorji ali salonski gizdalini kratkega (a pogosto bolečega) diha.

Družina pri slapu Chamarel na Mavriciju. FOTO: Arhiv družine Repolusk 

Ne vem, ali obstaja kak splošen recept za »dobrega« voditelja ljudi, razen tega, ki sem ga napisal prej (biti preizkušan in utrjen). Dober voditelj pozna želje, bolečine in preizkušnje ljudi, ker je marsikatero med njimi dal skozi sam. Zato ima čut za sočloveka in potrebno mero empatije. To pa ne pomeni, da ravna ves čas tako, da se ne bi nikomur zameril, ampak ima pred seboj vedno jasen cilj. Zaveda se, da cilj ne posvečuje sredstev, hkrati pa ve, da imamo pri vsaki spremembi ljudje v sebi refleks »egiptovskih loncev«, ker se v začetku nikakor ni prijetno spreminjati. Sprememba boli, nekateri ljudje močno nergajo, a če imaš pred seboj jasen cilj in si obkrožen z dobrimi svetovalci, lahko ljudi pripelješ k cilju, kjer iz sebe naredijo nekaj boljšega, kot je bilo pred tem.

Osebno pa sem še prepričan, da je dober voditelj tisti, ki na poti k cilju zaradi možnih bližnjic ne žrtvuje splošnih etičnih načel (t.j. ne manipulira, ne želi obvladovati misli soljudi, se osebno ne okorišča, ne pretirava s poudarjanjem napak »drugih«, hkrati pa skrbi za vzgojo svojih pomočnikov in naslednikov tako, da lahko vsak trenutek zapusti voditeljsko mesto), posledično pa se lahko vsak večer precej mirno pogleda v ogledalo ali pa nenadoma stopi pred Stvarnika.

Z babico in dedkom v Franciji. FOTO: Arhiv družine Repolusk 

Sv. Samuel je že zelo mlad prepoznal Božji klic. Danes pa smo v času, ko mnogi dvomijo v vrednote vere, skupnosti in poklicanosti. Kaj vas najbolj navdušuje pri mladih današnjega časa? Kje vidite upanje?

Pri mladih današnjega časa me navdušuje veliko stvari: sam sem v 80. letih 20. stoletja v času komunizma odraščal v delavski četrti Maribora, kjer sem skoraj edini v razredu hodil k verouku, le nekaj v generaciji nas je hodilo k maši in vero smo nekako skrivali kot zasebno stvar. Takrat ni bilo nobenih skavtov, ni bilo glasbenih skupin in pevcev s slavilno glasbo, v šoli se nismo pogovarjali o veri ali pa je bila ta omalovaževana, ni bilo pravice do svobodnega izražanja političnih mnenj, ni se smelo govoriti o povojnih pobojih in zločinih komunizma, ni bilo festivalov krščanske glasbe, ni bilo oratorijev, ni bilo katoliških gimnazij, skoraj nič ni bilo katoliških medijev, pa še ti so morali biti politično korektni.

Izlet družine Repolusk v Križno jamo. FOTO: Arhiv družine Repolusk 

Sam v nasprotju z izkušnjo moje mladosti vidim danes veliko več osebne in globoke vere pri mladih, cvetijo različne oblike verskega izražanja, svobodno povemo svoje mnenje o komerkoli in čemerkoli, vere ne rabimo skrivati kot »nazadnjaški opij ljudstva«. Navdušen sem, ko se pogovarjamo o njihovih željah, prihodnosti, upih, razočaranjih, kritičnem pogledu na svet odraslih … Navdušen sem, ko slišim ali berem o naših nekdanjih dijakih, ki so si ustvarili družine in uspeli na nekem poklicnem področju. Ja, seveda so danes nekateri problemi mladih drugačni, kot so bili v naših časih, a v osnovi so temeljne čustvene potrebe mladih enake, kot so bile v vseh časih zgodovine.

Osebno vidim veliko upanja med mladimi, ob tem pa sem vesel, da delam na eni od katoliških gimnazij, katere zavetnik Anton Martin Slomšek je dejal: »Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabi. Časi so takšni, kakršni so ljudje.«

Kako vi praznujete svoj god? Imate morda kakšno posebno navado?

Odkrit odgovor? Ne praznujem ga na kak posebni način, ker iz družine nismo imeli takšnega običaja: pri nas smo praznovali rojstne dneve, to je dan, ko nas je Bog osebno poklical v življenje in po imenu – to je prvi Božji dar in brez njega ne bi mogli obhajati ničesar drugega. To povem posebej zato, ker sem včasih s strani kakšnega kristjana zaradi te svoje navade slišal opazko, ki je vključevala omembo svinj in se mi je to zdelo vedno neobičajno primitivno in žaljivo, predvsem pa nespoštljivo do Boga in njegovega čudeža življenja.

Sedaj v lastni družini pa si za god voščimo, podarimo kakšno sladko pozornost, po možnosti pa gremo zvečer k sveti maši. Na svetnike kot priprošnjike se poleg godovnega dne spomnim večkrat med letom med molitvijo, glasbo Svetnika pa pogosto poslušam tudi v avtu na poti v službo.