Po uradnem nastanku reda avguštincev leta 1256 so na slovenskem etničnem ozemlju, kamor seveda prištevamo zamejska območja avstrijske Koroške in Štajerske, delovali moški avguštinski samostani na Muti, v Velikovcu, Ljubljani, Radgoni in pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, v neposredni soseščini pa samostan na Reki. Stoletja so delovali tudi znotraj iste redovne province. Od ženskih avguštinskih skupnosti je na slovenskih tleh obstajal samo samostan avguštink v Kopru. Poleg teh je na Slovenskem deloval samostan avguštincev diskalceatov v Ljubljani kot edini samostan te redovne skupnosti.

Avguštinski samostan na Muti

Samostan je bil ustanovljen po vsej verjetnosti sredi 13. stoletja, ko so v ta del Dravske doline prišli puščavniki viljemiti. Prvič se izrecno omenjajo leta 1271, zatem pa spet 1290. Takrat je naslovni bosonijski škof Bonifacij podelil odpustke za novozgrajeno samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika na Zgornji Muti. Poleg plemiških rodbin Marenberških, Viltuških in Vuzeniš