Ena je priskrbela pridne roke, ki so počitnice zamenjale za delovni tabor, druga pa material. Še danes občudujem pogum Jožeta Pluta in Staneta Kerina, ki sta nas, mulce brstečih hormonov, popeljala v mesto, v katerem je še dobri dve leti prej divjala vojna.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Prvič smo se namreč odpravili v Sarajevo poleti 1998. Z avtobusnega okna smo opazovali prizore, ki jih ne bom nikdar pozabil: preluknjane hiše, zapuščeni domovi, razdejana dvorišča, nepokošeni travniki, posejani z minami, skoraj na vsakem koraku. Ljudje v pomanjkanju, a bi nam dali vse, tudi tisto, česar niso imeli. Spomnim se, ko so nam do neba hvaležni napravili piknik z goro božanskih čevapčičev, ven prinesli TV in smo v toplem julijskem večeru gledali polfinalno tekmo svetovnega prvenstva v Franciji.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Čez dan smo pomagali po hišah, mešali beton, vozili samokolnice, kopali temelje, strgali omet z zidov, ki so klicali po prenovi … Po kosilu, med dvema "polčasoma" delovanja dobrodelnih brigad, se je našel čas za nogomet. Tudi z domačini, ki imajo to igro vgrajeno v svoj DNK. Spali smo v lokalni šoli, v spalnih vrečah; tudi to je dajalo ekspediciji pridih avanture. Obkroženi pa smo bili z zgoraj omenjenimi zaminiranimi travniki. A se, hvala Bogu, nikomur ni nič zgodilo.
FOTO: arhiv Staneta Kerina

Počitniški dnevi, zaznamovani z nepozabnim koktajlom senc gorja, ki so ga preživeli tamkajšnji prebivalci, srčne dobrodošlice, vedrega bosanskega humorja, druženja in spoznavanja druge kulture ter jezika.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

To je bil čas, polnejši od vsakega počitnikovanja na morju. Ko sem prispel domov, sem bil, petnajstletnik, v glavi še nekaj dni v Bosni, odsoten. Preveč je bilo vtisov, druženj, prijateljstev, odzivov, čustev, da poglavje zapreš z vrati avtobusa. V Sarajevo na tabor sem šel nato še štirikrat. Se kar nisem naveličal. 

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Še vedno doma hranim delček granate, ki sem ga kupil na Baščaršiji, razglednico z upodobitvijo mesta atentata na Franca Ferdinanda, svoje zapise iz tistega časa, nekatere naslove ... Rad bi zapisal: NAJ SE OBLEGANJE NIKOLI NE PONOVI. A žal ne morem. Zaradi vsega, kar v Evropi doživljamo tukaj in zdaj.