Zapri
Iskanje

Sarajevo, moja nesmrtna ljubezen

Za vas piše:
Lojze Grčman
Objava: 06. 04. 2022 / 14:48
Oznake: Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 06.04.2022 / 15:09
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sarajevo, moja nesmrtna ljubezen

Sarajevo, moja nesmrtna ljubezen
FOTO: arhiv Staneta Kerina
Mineva 30 let od začetka kar 1425-dnevnega obleganja Sarajeva, mesta, v katerega sem se nepovratno zaljubil v najstniških letih, ko sem ga petkrat obiskal z delovnim taborom v organizaciji Škofijske klasične gimnazije in Slovenske karitas.

Ena je priskrbela pridne roke, ki so počitnice zamenjale za delovni tabor, druga pa material. Še danes občudujem pogum Jožeta Pluta in Staneta Kerina, ki sta nas, mulce brstečih hormonov, popeljala v mesto, v katerem je še dobri dve leti prej divjala vojna.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Prvič smo se namreč odpravili v Sarajevo poleti 1998. Z avtobusnega okna smo opazovali prizore, ki jih ne bom nikdar pozabil: preluknjane hiše, zapuščeni domovi, razdejana dvorišča, nepokošeni travniki, posejani z minami, skoraj na vsakem koraku. Ljudje v pomanjkanju, a bi nam dali vse, tudi tisto, česar niso imeli. Spomnim se, ko so nam do neba hvaležni napravili piknik z goro božanskih čevapčičev, ven prinesli TV in smo v toplem julijskem večeru gledali polfinalno tekmo svetovnega prvenstva v Franciji.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Čez dan smo pomagali po hišah, mešali beton, vozili samokolnice, kopali temelje, strgali omet z zidov, ki so klicali po prenovi … Po kosilu, med dvema "polčasoma" delovanja dobrodelnih brigad, se je našel čas za nogomet. Tudi z domačini, ki imajo to igro vgrajeno v svoj DNK. Spali smo v lokalni šoli, v spalnih vrečah; tudi to je dajalo ekspediciji pridih avanture. Obkroženi pa smo bili z zgoraj omenjenimi zaminiranimi travniki. A se, hvala Bogu, nikomur ni nič zgodilo.
FOTO: arhiv Staneta Kerina

Počitniški dnevi, zaznamovani z nepozabnim koktajlom senc gorja, ki so ga preživeli tamkajšnji prebivalci, srčne dobrodošlice, vedrega bosanskega humorja, druženja in spoznavanja druge kulture ter jezika.

FOTO: arhiv Staneta Kerina

To je bil čas, polnejši od vsakega počitnikovanja na morju. Ko sem prispel domov, sem bil, petnajstletnik, v glavi še nekaj dni v Bosni, odsoten. Preveč je bilo vtisov, druženj, prijateljstev, odzivov, čustev, da poglavje zapreš z vrati avtobusa. V Sarajevo na tabor sem šel nato še štirikrat. Se kar nisem naveličal. 

FOTO: arhiv Staneta Kerina

Še vedno doma hranim delček granate, ki sem ga kupil na Baščaršiji, razglednico z upodobitvijo mesta atentata na Franca Ferdinanda, svoje zapise iz tistega časa, nekatere naslove ... Rad bi zapisal: NAJ SE OBLEGANJE NIKOLI NE PONOVI. A žal ne morem. Zaradi vsega, kar v Evropi doživljamo tukaj in zdaj.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh