Zavetnik: Srbije, Srbske pravoslavne cerkve, Srbov, šol in vzgoje

Atributi: dolga brada, njegov in knjiga ali pero

Že kot mladenič je Rastko z vsem srcem vzljubil meniško življenje, zato se je kljub očetovemu nasprotovanju odpravil v ruski samostan na goro Atos, kasneje pa v še bolj sloveč samostan Vatoped. Tu si je prevzel redovno ime Sava in se poglabljal v meniške navade ter gojil bogoljubno življenje. Njegovemu zgledu je sledil tudi oče Štefan; odpovedal se je vladarskemu naslovu in postal menih. Kasneje je moral Sava posredovati med bratoma v sporu za oblast in tako obvaroval domovino pred pogubo. Leta 1219 je dosegel, da je vzhodni patriarh v Niceji dovolil Srbom cerkveno samoupravo. Kljub temu pa Sava zvez z Rimom ni pretrgal. Ko so se cerkvene razmere uredile, je cerkveno vodstvo izročil svojemu nasledniku, sam pa odpotoval v Sveto deželo. Nazaj grede pa ga je na dvoru carja Jovana Asena II. v Bolgariji doletela smrt.





Ime: Rodil se je kot Rastko (ime Rastislav je slovanskega izvora, »tisti, ki budi, vzbuja, množi slavo«), kasneje si je prevzel redovno ime Sava. Sava izhaja iz grškega imena Sabbas, ki v arabščini pomeni »ded, starec«.

Rodil se je okoli leta 1170 (1169 ali tudi 1174) v Raški,

umrl pa 14. januarja 1235 v Tirmovu v Bolgariji.

Družina: Njegov oče Štefan Nemanja je postal srbski kralj, kasneje pa se je tudi sam pridružil menihom in prevzel redovno ime Simeon. Materi je bilo ime Anastazija. Bil je najmlajši, imel je še starejša brata Vukana in Štefana Prvovenčanega. Starši so začetniki dinastije Nemanjićev.

Škofija: Je ustanovitelj Srbske pravoslavne cerkve, ki jo je vodil od leta 1219 do leta 1233, ko je vodstvo izročil svojemu nasledniku. Srbska pravoslavna cerkev je druga najstarejša na svetu (za Bolgarsko pravoslavno cerkvijo). Od leta 2010 jo vodi patriarh Irinej Gavrilović.

Ustanovitelj: Skupaj z očetom Štefanom sta ustanovila samostan Hilandar, ki je postal ne samo središče meniškega življenja, pač pa tudi srbske kulture in književnosti. Kasneje je Sava poleg samostana Kareja ustanovil še več drugih samostanov in cerkva ter nanje oprl osem novih škofij.

Dela: Poleg življenjepisa svojega očeta, meniha Simona, je napisal večje število tipik (samostanska pravila) za samostane ter v srbščino prevedel več verskih del in tako postavil temelje srbski književnosti. S svojim verskim in političnim ter diplomatskim delom mu je uspelo združiti tudi srbski narod.

Zavetnik: Srbije, Srbske pravoslavne cerkve in Srbov. Je tudi zavetnik šol in vzgoje.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v značilni opravi vzhodnih škofov oz. menihov. Na vseh upodobitvah ima dolgo brado, njegov atribut pa je običajno knjiga ali pero, s katerim je upodobljen kot pisatelj.

Beatifikacija: Častijo ga v vzhodni pravoslavni Cerkvi in tudi v zahodni katoliški Cerkvi.

Goduje: 14. januarja (prej 27. januarja).