Sinodalni očetje nadaljujejo razprave o pastoralnih izzivih pri delu z družinami. Šesta generalna skupščina je bila namenjena zahtevnim pastoralnim položajem, ki so na eni strani povezani s samimi družinskimi razmerami, na drugi pa z zvezami med osebami istega spola. Kot so izpostavili udeleženci, Cerkev ni carina, ampak očetova hiša in mora torej vsem osebam nuditi potrpežljivo spremljanje, tudi tistim, ki so se znašli v težkih okoliščinah. Prava katoliška Cerkev skrbi tako za zdrave družine kot za družine v krizi, zato vsakodnevni napor za posvečevanje ne sme biti ravnodušen v odnosu do slabotnosti, kajti potrpežljivost vključuje tudi dejavno pomoč najšibkejšim.

Glede ugotavljanja ničnosti zakona je bila s strani mnogih izražena potreba po pospešitvi postopkov in po vključitvi več pristojnih laikov v cerkvena sodišča, obenem pa je bilo tudi opozorjeno na nevarnost površinskosti in nujno zaščito spoštovanja resnice ter pravic vseh vpletenih strani. Sinodalni očetje so jasno poudarili, da je potrebna spoštljiva drža do ločenih in znova poročenih, saj pogosto živijo v trpečih razmerah ali družbeni krivici, trpijo v tišini in v mnogih primerih iščejo pot, da bi bili lahko postopoma polnejše udeleženi v cerkvenem življenju. Po besedah udeležencev sinode mora biti pastorala polna usmiljenja, ne pa represivna.

V sinodalni dvorani so govorili tudi o mnogoženstvu. Še vedno obstajajo poligamne osebe, ki so se spreobrnile v katolištvo in želijo prejeti zakramente krščanskega uvajanja, in postavljeno je bilo vprašanje, ali obstajajo specifična pastoralna merila, s pomočjo katerih bi se v teh položajih lahko stopilo naproti s primernim razločevanjem. Izražena je bila tudi potreba po poslušanju pri pastorali istospolno usmerjenih oseb.

Sedme generalne skupščine se je znova udeležil tudi papež Frančišek, tema razprav pa je bila namenjena pastoralnim izzivom glede odprtosti za življenje. Kljub temu je večina govorov nadaljevala temo šeste generalne skupščine o zapletenih pastoralnih položajih.

Sinodalni očetje so se vrnili k vprašanju glede pristopanja k zakramentu evharistije za ločene in znova civilno poročene osebe. Poudarjena je bila nerazvezljivost zakonske zveze, brez kompromisov, kar temelji na dejstvu, da je zakramentalna vez objektivna realnost, delo Kristusa v Cerkvi. To vrednoto je treba braniti in zanjo skrbeti z ustrezno predzakonsko katehezo, da se bosta zaročenca v popolnosti zavedala zakramentalne značilnosti zveze in poklicanosti, ki je del te naravne zveze. Primerno je tudi pastoralno spremljanje parov po poroki.

Predvsem pa je po mnenju sinodalnih očetov potrebno gledati posamezne konkretne primere, ki lahko pomenijo veliko trpljenje, ter ločevati na primer med tistim, ki je zapustil sozakonca, in tistim, ki je bil zapuščen. Pastorala ne sme biti izključujoča, ne sme iti na »vse ali nič«, ampak mora biti usmiljena, kajti skrivnost Cerkve je skrivnost tolažbe.

Poudarjeno je bilo tudi dejstvo, da so ločene in znova civilno poročene osebe, ki ne smejo pristopati k evharistiji, vsekakor člani krščanske skupnosti. Glede skupnega življenja neporočenega para je bilo rečeno, da so motivi zanj pogosto gospodarski in socialni in ne pomenijo zavračanja nauka Cerkve. Ta in druge oblike zvez živijo z ohranjanjem želje po krščanskem življenju in torej terjajo ustrezno pastoralo. Podobno je bilo rečeno glede homoseksualnih oseb: jasno je bilo poudarjeno, da priznanje zakonske zveze med osebama istega spola ni mogoče, potreben pa je spoštljiv in ne razlikovalen pristop v odnosu do istospolno usmerjenih.

V drugem delu sedme generalne skupščine se je razprava osredotočila na vprašanje pastorale glede odprtosti za življenje. Udeleženci so govorili o odgovornem očetovstvu in poudarili, da je dar življenja, enako kot krepost čistosti, temeljna vrednota krščanskega zakona. Splav je bil opredeljen kot težak zločin. Beseda je tekla o številnih težkih razmerah, v katerih živijo mnoge družine, denimo na določenih azijskih območjih, ker prihaja do detomorov, nasilja nad ženskami in trgovine z ljudmi.

Udeleženci sinode so razpravljali še o vprašanju glede odgovornosti staršev za versko vzgojo otrok. To je osnovna odgovornost, ki ji je potrebno nameniti ustrezno pozornost. Rečeno je tudi bilo, da pastorala otrok lahko postane stična točka za stik z družinami, ki so se znašle v težkih razmerah. Ob koncu so udeleženci zasedanja spregovorili še o bistveni vlogi laikov pri apostolatu družine in evangelizaciji družine ter tudi bistveni vlogi laičnih cerkvenih gibanj, ki lahko spremljajo družine v težavah.

Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.

Foto: Radio Vatican