Benedikt XVI. je pri maši v nedeljo, 26. oktobra, v baziliki sv. Petra v Rimu ob koncu škofovske sinode o Svetem pismu poudaril osrednji pomen te knjige za kristjane.

Papež Benedikt XVI. je v govoru udeležencem slovesne maše ob sklepu 12. rednega splošnega zasedanja škofovske sinode z vodilno mislijo Božja beseda v življenju in poslanstvu Cerkve (sinoda se je začela 5. oktobra, slovenske škofe je zastopal koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak) dejal, da od sinode pričakuje prenovo vesoljne Cerkve in vseh kristjanov. Na začetku novega tisočletja je namreč prednostna naloga Cerkve pripomoči, da bo božja beseda z novo evangelizacijo prišla do prave veljave, učinkovite uresničitve. To besedo bo »treba spremeniti v dejanja ljubezni do bližnjega, kajti le tako bo evangelij ob človeških slabostih verodostojen«.

Papež je načel tudi vprašanje odnosa do zgodovinsko-kritičnega in teološkega načina razlaganja Svetega pisma. »Sveto pismo je božja beseda – v človeških besedah,« je dejal. Zato je treba pri njegovem razlaganju upoštevati zgodovinsko razsežnost, obenem pa je treba Sveto pismo brati v »njegovi enotnosti, izročilu Cerkve in luči vere«.

Kako zelo je ta tema papežu pri srcu, je pokazal tudi s tem, da je o njej znova spregovoril pri molitvi nedeljskega opoldanskega angelovega češčenja z verniki, zbranimi na Trgu sv. Petra v Rimu. Dejal je: »Kot je drugi vatikanski koncil učil v svoji konstituciji o božjem razodetju (BR št. 12), zahteva dobra razlaga Svetega pisma tako zgodovinsko kritično kot tudi teološko metodo, kajti Sveto pismo je božja beseda in človeških besedah.« Je pa tudi književno delo, »velik kodeks svetovne kulture«, vendar mu ne smemo odvzemati božjih prvin, treba ga je brati v istem duhu, kot je bilo napisano. Znanstvena razlaga in »lectio divina« (duhovno branje) je zato potrebno in dopolnjuje drug drugo.

Benedikt XVI. je posvaril pred samovoljnim in subjektivnim ravnanjem s Svetim pismom. To neodpovedljivo spada v središče Cerkve, je »dejstvo Cerkve«, ima nujne posledice na odnos kristjanov do Boga in bližnjega. Božja ljubezen in ljubezen do bližnjega pogojujeta živ odnos do Svetega pisma. To pa je potrebno tudi pri dialogu z drugimi verstvi in kulturami. Je v službi resnice nasproti vsem ideologijam in podpira dialog, ki ga hoče Bog z vsemi ljudmi.
Papež se je 253 škofom z vsega sveta, med njimi tudi škofu Bizjaku, ter okrog sto svetopisemskim strokovnjakom, opazovalcem in ekumenskim gostom zahvalil za bogat prispevek pri posvetovanjih o »pomenu Svetega pisma v življenju in poslanstvu Cerkve«.

Posebej se je spomnil Cerkve na Kitajskem, ki ni mogla na sinodo v Rim poslati nobenega škofa. Vernim v Ljudski republiki Kitajski je zagotovil svojo solidarnost, pohvalil je njihovo zvestobo papežu. »Rad bi bil glasnik sinode in se Bogu zahvalil za ljubezen kitajskih škofov do Kristusa, za občestvo z vesoljno Cerkvijo in njihovo zvestobo apostolu Petru. Prosimo Boga, naj jim da svoje veselje, moč in apostolsko gorečnost, da bi lahko modro in daljnovidno vodili katoliško Cerkev na Kitajskem, ki nam je tako pri srcu.«

Ob sklepu 12. škofovske sinode, posvečene Svetemu pismu, je papež udeležencem podaril faksimile dveh strani morebiti najstarejšega rokopisa Nove zaveze – očenaša iz Lukovega evangelija in uvod Janezovega evangelija iz Bodmerjevega papirusa XIV. –XV. Pri tem papirusu, ki je prišel konec leta 2006 v posest Vatikana, gre za najstarejši prepis Nove zaveze, ki datira v čas med letoma 175 in 225.

Več v novi številki Družine