Glavno ost napada na vladne sile je priskrbela islamistična skupina Hajat Tahrir al Šam (HTS), ki je pod imenom Al Nusra pred letom 2016 prisegala zvestobo Al Kaidi. Njen voditelj Abu Mohamed Al Džolani je v zadnjih letih vlagal veliko truda, da bi se v očeh (zahodne) javnosti iz džihadističnega vodje prelevil v borca za svobodo, danes pa v priznanega državnika.

Sirija je po desetletjih enostrankarskega režima in trinajstih letih državljanske vojne globoko razdeljena država, ki bo za novo integracijo potrebovala veliko politične modrosti. Robert Chelhod, ravnatelj Misijonskega središča v Siriji, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal, da so potencialni voditelji že zdavnaj zapustili državo in da primanjkuje politične kulture, zaradi česar se boji, da se bo nadaljeval kaos. 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, gospodarstvo je na tleh tudi zaradi zahodnih gospodarskih sankcij. Chelhod pri tem opozarja na dvoličnost: »Mi smo leta in leta prosili tako ZDA kot Evropo, naj ukinejo embargo, zdaj pa, ko so državo prevzeli islamisti, bodo ukrepe odstranili. Obenem pa pravijo, da morajo paziti, da ne bi te skupine postale preveč močne. To je res hinavsko.«

Kaotične razmere ustrezajo nekaterim regionalnim in svetovnim silam, ki v Siriji vidijo predvsem svoje strateške interese. Med poraženci je Iran, ki je izgubil pomemben člen v t. i. »osi odpora«. K temu je prispeval tudi Izrael, ki je z oslabitvijo libanonskega Hezbolaha izločil iz igre pomembnega podpornika Asadovega režima. Izgublja tudi Rusija, za katero se je izkazalo, da ne more zaščititi svojih zaveznikov, pridobiva pa Turčija, ki že zaseda območja na severu Sirije in sodeluje s HTS. V veliki igri interesov ni izključeno nadaljevanje spopadov ali celo razpad države po libijskem vzorcu.

Lahko bi bili priče izginotju starodavnih krščanskih skupnosti.

Največ negotovosti vlada med številnimi manjšinami, ki sestavljajo Sirijo. Na zahodu so to alaviti, izmed katerih izhaja tudi pobegli predsednik Bašar Al Asad in ki so v očeh salafistov odpadniki od prave vere. Na severovzhodu so Kurdi, ki so si izborili veliko mero samostojnosti, a se bojijo krepitve turškega vpliva na sirsko politiko. Ne nazadnje so tu kristjani, ki so pred izbruhom državljanske vojne predstavljali 10 % prebivalstva, do danes pa je njihov delež padel na le še okoli 2 %. Če se bo izseljevanje nadaljevalo, bi lahko bili priča izginotju starodavnih krščanskih skupnosti.

Čeprav še zdaleč niso vsi kristjani podpirali bivšega režima, so v njegovi sekularni politiki mnogi videli zaščito pred skrajneži. Med državljansko vojno so trpeli pregone z domov, ugrabitve in poboje od islamistov, ki danes prihajajo na oblast. Zmagovita skupina medtem zagotavlja, da bo varovala pravice manjšin in da so kristjani varni. Chelhod ob tem spominja na slabe izkušnje kristjanov v provinci Idlib, ki je že več let pod nadzorom HTS. Čas bo pokazal, ali se bo nova oblast držala zagotovil ali si z njimi le kupuje mednarodno legitimnost in bomo priča ponovitvi scenarija iz Afganistana po prevladi talibanov.

Letošnji advent je tako za Sirijo čas novega upanja, a tudi globoke negotovosti.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (50/2024).