Predstavitev slikanice na mladinskem oddelku Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. FOTO: Tatjana Splichal

Da bi vlogo in pomen 15. freisinškega škofa (957–994) približala čim širši javnosti, je predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič napisala zgodbo v slikanici Škof Abraham, Loški gospod, ki je nedavno v knjižni obliki izšla pri založbi Družina. Ilustracije je prispevala še ena Ločanka Agata Pavlovec, predgovor pa kapucin p. dr. Metod Benedik.

Urednica slikanice Mateja Kvartič Dolinšek. FOTO: Tatjana Splichal

Dobro obiskana predstavitev

Projekt sta podprli Občina Škofja Loka in Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, njen mladinski oddelek je tudi gostil dobro obiskano predstavitev nove slikanice, na kateri se je z avtorico (sicer tudi skrbnico Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu NUK) in ilustratorko pogovarjala urednica slikanice Mateja Kvartič Dolinšek.

Ilustratorka Agata Pavlovec. FOTO: Tatjana Splichal

Zgodba, ne pravljica

Zakaj zgodba in ne pravljica? Avtorica odvrne, da zato, ker je pravljica izmišljena, domišljijska stvar, medtem ko zgodba temelji na resničnih dogodkih – in njena zgodba o škofu Abrahamu temelji na zgodovinskih dejstvih, a je zapeljana tako, da je razumljiva, zapomnljiva, da se iz nje lahko kaj naučimo in nam ostane, tako otrokom kot odraslim bralcem.

Predstavitev slikanice je bila sproščena in dobro obiskana. FOTO: Tatjana Splichal

Zgodovina, učiteljica življenja

Helena Janežič je po izobrazbi profesorica zgodovine, po poklicu ne, je pa morala že kot vodička v Loškemu muzeju skozi zgodbo razlagati zgodovino in se že tedaj zavedela, da je zgodovina res učiteljica življenja, magistra vitae, da je dobra učiteljica, da pa smo mi dostikrat slabi študentje in učenci.

Avtorica Helena Janežič. FOTO: Tatjana Splichal

Pomembno negovanje zgodovine

»Morda me je že takrat zagrabila želja, da bi čim več zgodovinskih stvari povedala skozi zgodbo. Ker če ne veš, od kod prihajaš, kaj so tvoje korenine in preteklost, ne veš dobro niti, kdo si, kaj šele, da bi vedel, kam greš. Tudi zato se mi zdi izjemnega pomena negovanje zgodovine, govorjenje in pisanje o njej,« je pojasnila na predstavitvi slikanice.

Agata Pavlovec je Škofjeločanka, zato ji je zgodba blizu. FOTO: Tatjana Splichal

Brižinski spomeniki

Škof Abraham je zelo povezan s Škofjo Loko, saj že njeno ime korenini v tem, da je pred 1051 let dobil v dar veliko ozemlje takratne Lonke in obeh dolin, Poljanske in Selške. Je začetnik Loškega gospostva, ustanovitelj tega velikega ozemlja, ki je sklenjeno obstajalo 800 let. Za celoten slovenski prostor pa je pomemben zlasti zaradi Brižinskih spomenikov.

Tudi Helena Janežič je domačinka in vodi Muzejsko društvo Škofja Loka. FOTO: Tatjana Splichal

Freising = Brižin

»Mestu Freising, kjer so Brižinski spomeniki še danes shranjeni, smo nekoč po slovensko rekli Brižin. In Brižinski spomeniki, prvi zapis v slovenskem ali verjetno v katerem koli slovanskem jeziku v latinici, so izjemnega pomena za naše zavedanje slovenstva. Ponosni smo lahko, da je naš kraj botroval nastanku najstarejšega dokumenta v slovenskem jeziku. Od tod tudi želja to zapisati in zabeležiti.«

Predstavitev prizorov iz slikanice. FOTO: Tatjana Splichal

Dve Ločanki

Helena Janežič je poudarila, da je bilo ključno za nastanek zgodbe, da sta obe z ilustratorko Ločanki. Po njenem lahko zgodbo bereš večkrat, a boš vselej ven izluščil dejstva – kdaj je bila podeljena listina, kateri kraji so bili v njej omenjeni, kako je nastal loški grb, zakaj imamo zamorca v njem … Vseeno pa lahko ob večkratnem branju zgodbo enkrat vidiš tako in drugič drugače.

Na predstavitvi dobre volje ni manjkalo. FOTO: Tatjana Splichal

Poglobitev v zgodovinska dejstva

Agato Pavlovec je k ilustriranju nagovorila, ker je doma iz Škofje Loke in pozna vsebino, pa tudi zato, ker je njen slog resnejši. »Agata se je res poglobila, tudi v zgodovinska dejstva. Lahko si predstavljate, da ni enostavno dati škofu izpred 1000 let na glavo kape, saj niti ne vemo, kakšno kapo je nosil tedaj. Nekaj je seveda prepuščeno domišljiji, bistvo pa je povzeto po zgodovinskih dejstvih.«

Škof Abraham, kot ga je upodobila Agata Pavlovec. FOTO: Tatjana Splichal

Je bil škof Abraham Slovenec? Ne!

Kot dodaja Janežičeva, se vedenja spreminjajo, saj je zgodovina živa veda, in morda bo, če bo čez desetletje slikanica doživela ponatis, narisano še kaj drugega in drugače. Pojasnila je še, da se je za škofa Abrahama dolgo časa ugibalo, da je bil Slovenec oziroma s slovenskimi koreninami, danes je to ovrženo in se ve, da zelo verjetno prihaja iz bavarske plemiške rodbine.

Dve Ločanki, zaslužni za slikanico o škofu Abrahamu. FOTO: Tatjana Splichal

Ni želela v domišljijsko ali otroško ilustracijo

Tudi ilustratorki Agati Pavlovec je zgodba blizu, ko jo je prebrala, jo je videla kot filmček in so se ji ilustracije kar zvrstile. Dodala bi še več kadrov, a se je treba nekje omejiti. Ni želela iti v domišljijsko niti ne preveč v otroško ilustracijo, marveč povzeti realnost, torej dokumente, ki jih je skušala narisati takšne, kot so bili zares.

Predstavitev je pritegnila tudi člane Muzejskega društva Škofja Loka. FOTO: Tatjana Splichal

Narediti Škofjo Loko prepoznavno

»Želela sem slediti realističnim podobam, znanim portretom, ki še danes obstajajo. Želela sem narediti Škofjo Loko prepoznavno. Kar je v njej moje domišljije in mojega otroškega dojemanja sveta, pa je to, da ni vse vidno na prvi pogled, ampak lahko listaš in se začneš sprehajati tudi tam, kjer prvič nisi opazil. Tudi Helenino zgodbo lahko večkrat bereš in vidiš na različne načine,« zatrjuje Pavlovčeva.

Slikanica je nedavno izšla pri Založbi Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Kot bi jo vzel s podstrehe

Običajno ni posebej realistična in natančna, tokrat pa se je še posebej potrudila in je morala biti zelo potrpežljiva, vendar pa je morala dodati tudi nekaj svojega. Ves čas jo je spremljala misel, kako zgodbo z ilustracijo »postarati«, da bo malo razpadala, dišala po starem, kot bi jo vzel s podstrehe, kot je plastično ponazorila. Povsem na koncu si je dala duška.

Predstavitev slikanice je bila na mladinskem oddelku Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, ki je skupaj z Občino Škofja Loka tudi podprla projekt. FOTO: Tatjana Splichal

Simbolika barv

»Moj rokopis je, da sem vse pošpricala in popacala, potem pa je bilo treba še enkrat vleči ven pomembne stvari in jih poudarjati z barvo. Ves čas pa sem vlekla tudi simboliko barv, na katero prisegam. Zelena mi je bila pomembna, saj jo ima Škofja Loka tudi v zastavi, vendarle imamo še veliko neokrnjene narave. Rdeča pa daje moč in pomembnost,« je dodala ilustratorka.

Ko ilustracija pove več kot sto besed ... FOTO: Tatjana Splichal

Kako se zgodba začne?

Zgodba se sicer začne s cesarjem Otonom II., ki je leta 973 podelil škofu Abrahamu ozemlje današnje Škofje Loke in Poljansko dolino, malo pozneje pa še Selško in del Sorškega polja. Oton je bil mlad, star še niti ne 18 let, ko je bil imenovan za cesarja in nasledil svojega očeta Otona I., ki je bil ustanovitelj Svetega rimskega cesarstva. To je bilo takrat eno največjih in najmogočnejših cesarstev.

Predstavitev slikanice je moderirala Mateja Kvartič Dolinšek. FOTO: Tatjana Splichal

Častitljivih skoraj 80 let

Oton II. je zelo kmalu – še istega leta, ko je prišel na prestol – podelil svojemu »ministru« Abrahamu, visokemu uslužbencu dvora, razgledanemu in mlademu duhovniku in škofu, v dar to veliko posestvo. Abraham je bil skoraj 40 let freisinški škof, kar je kar dolga doba. Dočakal naj bi skoraj 80 let, kar je bila za tiste čase častitljiva starost, in v bogatem in razburljivem življenju se mu je marsikaj zgodilo.

Avtorica Helena Janežič s slikanico Škof Abraham, Loški gospod. FOTO: Tatjana Splichal

Velik ljubitelj knjih in pisane besede

»Težko je bilo zgodbo, ki ni zajemala samo časa njegovega življenja, ampak se je nadaljevala tudi potem, napisati kronološko, to pri meni ni šlo skozi. Treba je bilo najti drug način, kako vse to bogastvo in Abrahamovo zapuščino predati skozi slikanico. Bil je tudi velik ljubitelj knjig in pisane besede, tudi zbiralec knjig in spodbujevalec prepisovanja knjig,« je sklenila Helena Janežič.