Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Škof v Harkovu-Zaporožju: »Travma, ki me ne bo zapustila«

Za vas piše:
Marjan Pogačnik
Objava: 11. 05. 2022 / 17:58
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 11.05.2022 / 18:09
Ustavi predvajanje Nalaganje
Škof v Harkovu-Zaporožju: »Travma, ki me ne bo zapustila«
Škof Pavlo Hončaruk z begunci. FOTO: Kirche In Not

Škof v Harkovu-Zaporožju: »Travma, ki me ne bo zapustila«

»Šok in bolečina« sta besedi, s katerima je Pavlo Hončaruk, škof v Harkovu-Zaporožju, opisal položaj na območju Mariupola. Za portal organizacije Pomoč Cerkvi v stiski je govoril o strašljivih prizorih, ki se mu bodo za vedno vtisnili v spomin. »Ta travma me ne bo zapustila,« je dejal. »Mislim na okoli petletno deklico, ki je kot okamenela stala pred truplom njej dragega človeka.«

Deset tednov po začetku ruske invazije je položaj v Harkovu, drugem največjem ukrajinskem mestu, še naprej dramatičen. Po obstreljevanju ene izmed stanovanjskih četrti si jo je škof Pavlo Hončaruk ogledal s čelado na glavi in v neprebojnem suknjiču čez sutano. »Zdaj je tukaj vse uničeno. Ljudje so se 'vkopali' v temne, vlažne kleti,« je dejal v video sporočilu. Na drugem posnetku, obkrožen z razdejanimi hišami, je dejal: »Nič ni ostalo, vse je zgorelo,« in žalostno dodal, da oni (ruski vojaki) govorijo, da merijo samo v vojaško infrastrukturo.

Uničena streha škofije. FOTO: Kirche In Not

Čeprav so katoličani na tem območju manjšina, je škof s sodelavci že od začetka vojne vsak dan od jutra do večera polno zaposlen. »Vsak dan poskušamo doseči ljudi v zakloniščih s humanitarno pomočjo. Naložimo avtomobile, se vozimo skozi na videz opustelo in popolnoma uničeno mesto ter se pogovarjamo z ljudmi, jih tolažimo, spovedujemo.« Položaj je »neverjetno naporen, telesno in zlasti duševno«. V svojo škofov­sko hišo je škof Hončaruk vzel več beguncev, med drugim tudi škofa Pravoslavne cerkve. Odkar je bila obstreljena streha na hiši, za molitev uporabljajo majhno katedralo v stolnici, del cerkvenega prostora pa služi za skladišče humanitarne pomoči. A tudi katedrala ni varno zatočišče, saj več cerkvam v napadih ni bilo prizaneseno. »Dokler so še verniki v mestu, bom pri njih. Bog in vera mi bosta dajala moč. Duhovniki nismo oboroženi. Smo ljudje Cerkve. Naši orožji sta Božja beseda in molitev,« je še dejal škof Hončaruk.

Nalaganje
Nazaj na vrh