Nasveti večer, 24. decembra, so slovenski škofje v stolnicah darovali slovesne polnočnemaše.

Nadškof Stanislav Zore:  Odpovejmo se vsakipomembnosti

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je vpridigi poudaril, da se je Jezus rodil v razmerah skrajne revščine. Za svojprihod na svet si ni izbral nobene družbene skupine, temveč družino. »Odpovedalse jepodarjenemu bogastvu, odpovedal se je kakršnemu koli statusu socialne varnosti,da bi v njem lahko vsak, od najpomembnejšega do najbolj nepomembne pare na temsvetu sprejel Boga, ki uresničuje svojo obljubo odrešenja človeštva, ki jo jedal Evi v raju, ko je rekel, da bo zarod žene kači strl glavo.«

Takratso ga vsi videli kot novorojenčka, za katerega morajo drugi skrbeti in ki prosiza naklonjenost in dobroto kot vsak drugi otrok. Tako pokoren je bil vse dosmrti na križu. S tem je dokazal, da nas Bog ljubi do konca. »Zato je šele križ dno njegovegaizničenja, hkrati pa je križ tudi vrhunec njegove ljubezni, v kateri je zmolitvijo za odpuščanje pokazal, da nihče izmed nas ni njegov sovražnik, ampaksmo vsi njegovi prijatelji. Za vsakega izmed nas je pripravljen biti zagovornikpri Očetu in posredovati za njegovo usmiljenje in odpuščanje.«

Prvi so ga prepoznali pastirji, ki sobili sicer v družbi prezrti. Imeli pa so nekaj, česar drugi niso imeli, zato so prepoznali veličinotrenutka in se nanj na odzvali. Podobno so modri z vzhoda v zvezdi prepoznali  povabilo na srečanje s Kraljem. Tako pozorni morajobiti starši do svojih otrok, je dejal nadškof Zore. Stražiti jih morajo inprepoznati, kaj jih ogroža. Morali bi vedeti, po kakšnih miselnih svetovih sepotikajo njihovi otroci, kakšno je okolje, ki jih nagovarja, kakšna je družba,ki jih privlači.

Zore je nato pozval politike k pozornosti in odgovornosti,saj jim je zaupana skrb za skupno dobro. »V skrbi za vse ljudi, posebno pa zanajbolj izpostavljene in najbolj ranljive, bi morali predvideti dogodke in vnajvečji možni meri ljudi obvarovati vsega, kar ogroža njihov materialni obstojin njihovo človeško dostojanstvo, vsega kar nasprotuje pravici in pravičnosti.«Nato se je nadškof ozrl na duhovnike, ki bi jih morala razvnemati gorečnost zaBožje ljudstvo. »V tej gorečnosti bi morali zaznati, bi morali vnaprejzaslutiti vse, kar hoče kot govorica kače v raju zapeljati ljudi, ki so namzaupani, da bi jim kazali pot odrešenja.«

Vsi pa moramo »iskreno obžalovati trenutke inokoliščine, v katerih nismo izpolnili tega, kar nam je bilo zaupano«. Nadškofje prisotne pri polnočnici pozval, naj sledijo zgledu pastirjev in zaznajo znamenjaBožjega prihoda. »Po njihovem zgledu hočemo zaslišati angelsko govorico, kirazodeva, da Bog ni zapustil sveta in človeka, ampak njegova ljubezen ostajaneomajna.« Zbrane je povabil k jaslicam in jim velel, naj se odpovedo vsakipomembnosti. Svojo pridigo je sklenil z besedami: »Dovolimo torej, da se nocojJezus rodi v vsakem izmed nas, da ga bomo lahko jutri in vsak dan prinašaliljudem, kot izpolnitev Božjih obljub in kot znamenje naše ljubezni do vseh.«

Škof Andrej Glavan: Jezusovorojstvo je najsvetlejši dogodek človeškezgodovine

Tudinovomeški škof Andrej Glavan je poudaril skromnost ob Jezusovem rojstvu. Njegovistarši niso mogli nikomur povedati vesele novice, saj niso nikogar v mestupoznali. Zato pa je Bog poklical angele, ti pa so novico predali pastirjem.Škof je Jezusovo rojstvo označil za najsvetlejši dogodek človeške zgodovine, saj je Božjisin prišel, »da bi delil z nami našo revščino, da bi z nami jokal, trpel indoživel tudi smrt, da bi za nas enkrat napočilo življenje brez solza«. Na svet,obremenjen s krivicami, grehom, spopadi in vojnami so prišli Ljubezen, Resnica,Pravičnost in Svetost. Vernikom pri maši je dejal, da bo pri polnočnici Jezusstopil s svojega nebeškega kraljevskega prestola in Očetovega naročja na daritvenioltar in če so pripravljeni tudi v njihova srca. »Naj vas Novorojeni napolni zupanjem s svojim mirom in radostjo. Slava Njemu, ki je naš edini Odrešenikvčeraj, danes in na veke.«

Nadškof Alojzij Cvikl: »Ko me doseže Luč, začnemizstopati iz svojega sveta in začnem pot k drugemu.«

Podobno jetudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl poudaril nebogljenost otroka,Stvarnikovega sina, s čimer se je Bog učlovečil in prišel med nas, in to vpreprostem hlevčku, da bi se nas Njegova ljubezen dotaknila v vsej preprostostiin iskrenosti. Otrok je bil odraz pristnosti, resničnosti, ljubezni in dobrote.Tako nas najbolj nagovori in se nas dotakne. Luč je posvetila v svet, polnteme. »Tam, kjer se razodene Božja slava, tam ni več teme, je sama Luč«, ta jevir življenja in spoznanje Resnice. Kaže nam pot, lahko ogreje srce, da spoznamo,da smo ljubljeni, da vredni v Božjih očeh. »Živeti v temi pomeni živeti sam,drugega ob sebi ne vidim in ne čutim. Ko me doseže Luč, naenkrat ob sebi opazimdrugega in začnem izstopati tega svojega sveta in začnem pot k drugemu.« Luč vnas rodi vero, zaupanje in ljubezen.

Pot, ki vodiiz Betlehema pa prinaša mir. »Bog ljubi vsakega od nas. Nihče ni izključen iztega njegovega objema. Vsakega pa tudi vabi, da sprejmemo njegov dar miru in gadelimo naprej.« Jezus je svoje učence učil budnosti in odprtosti, da bi znaliprisluhniti Božji besedi. Bili so torej ljudje odprtega srca, ljudje pričakovanjain upanja. Pastirji in modri se niso »bali odpreti Bogu, niso imeli strahu, dabodo izgubili del sebe in svoje svobode.«

Nadškof je zbrane pozval, da bi odprlisvoja srca, da bi nas lahko dosegla veselo oznanilo in Luč, ki s seboj prinašatudi mir. Zaželel je, da bi vsak vsaj malo začutil vstopanje Luči in »v globinisvojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij innapetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni in dobrote.«

Škof Stanislav Lipovšek: Potrebni smoBožje dobrote in ljubezni

Po besedah celjskega škofa Stanislava Lipovška je naša nalogadar Božjega življenja, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Zato naj bi biležupnije zdaj predvsem v oporo družini pri tej pomembni nalogi. Posebej jeizpostavil skrb Cerkve za družino, ki se kaže v dveh sinodah in papeževispodbudi Radost ljubezni. V njej po besedah škofa Lipovška povzema vsasinodalna spoznanja in navodila za blagor družine, ki je danes izpostavljenamnogim nevarnostim.

Obenem pa je spomnil tudi na pomen leta usmiljenja. »Če kdaj, smo prav danespotrebni te Božje dobrote in ljubezni, ko vidimo, kaj se dogaja v današnjemsvetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja, vojnihspopadov in terorizma, da nekateri govorijo že o neke vrste tretji svetovnivojni.« Spomnil je na tisoče ljudi, ki bežijo pred vojnami, mi papostavljamo ograje in bodečo žico. V ta svet nam po besedah škofa Lipovška pravJezus na božično noč prinaša upanje, pomoč, tolažbo in rešitev.

Škof Peter Štumpf: Datiprednost drugemu, pomeni preseči samega sebe

Murskosoboški škof Peter Štumpf je dejal, da Božja solidarnost niosamljena solidarnost, saj nas zmore nagovarjati. »Ko v ambulanti dajem prednost drugemu, ki jebolj bolan od mene, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekomu pomagam zurejevanjem papirjev, da lažje pride do službe ali stanovanja, se razodevaBožja solidarnost. Ko nekoga presenetim z darom, da lahko stopi iz čakalnevrste in gre iskat svoje zdravje tam, kjer ga lahko prej ali pa bolj učinkovitonajde, se razodeva Božja solidarnost. Dati prednost drugemu, pomeni presečisamega sebe. To zmorem samo, če dopustim, da me nagovori Božja solidarnost.«

Fotografije so iz ljubljanske stolnice sv. Nikolaja. Foto: Tatjana Splichal 

Vir: SŠK, Radio Ognjišče