Na sveti večer, 24. decembra, so slovenski škofje v stolnicah darovali slovesne polnočne maše.

Nadškof Stanislav Zore:  Odpovejmo se vsaki pomembnosti

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v pridigi poudaril, da se je Jezus rodil v razmerah skrajne revščine. Za svoj prihod na svet si ni izbral nobene družbene skupine, temveč družino. »Odpovedal se je podarjenemu bogastvu, odpovedal se je kakršnemu koli statusu socialne varnosti, da bi v njem lahko vsak, od najpomembnejšega do najbolj nepomembne pare na tem svetu sprejel Boga, ki uresničuje svojo obljubo odrešenja človeštva, ki jo je dal Evi v raju, ko je rekel, da bo zarod žene kači strl glavo.«



Takrat so ga vsi videli kot novorojenčka, za katerega morajo drugi skrbeti in ki prosi za naklonjenost in dobroto kot vsak drugi otrok. Tako pokoren je bil vse do smrti na križu. S tem je dokazal, da nas Bog ljubi do konca. »Zato je šele križ dno njegovega izničenja, hkrati pa je križ tudi vrhunec njegove ljubezni, v kateri je z molitvijo za odpuščanje pokazal, da nihče izmed nas ni njegov sovražnik, ampak smo vsi njegovi prijatelji. Za vsakega izmed nas je pripravljen biti zagovornik pri Očetu in posredovati za njegovo usmiljenje in odpuščanje.«

Prvi so ga prepoznali pastirji, ki so bili sicer v družbi prezrti. Imeli pa so nekaj, česar drugi niso imeli, zato so prepoznali veličino trenutka in se nanj na odzvali. Podobno so modri z vzhoda v zvezdi prepoznali  povabilo na srečanje s Kraljem. Tako pozorni morajo biti starši do svojih otrok, je dejal nadškof Zore. Stražiti jih morajo in prepoznati, kaj jih ogroža. Morali bi vedeti, po kakšnih miselnih svetovih se potikajo njihovi otroci, kakšno je okolje, ki jih nagovarja, kakšna je družba, ki jih privlači.



Zore je nato pozval politike k pozornosti in odgovornosti, saj jim je zaupana skrb za skupno dobro. »V skrbi za vse ljudi, posebno pa za najbolj izpostavljene in najbolj ranljive, bi morali predvideti dogodke in v največji možni meri ljudi obvarovati vsega, kar ogroža njihov materialni obstoj in njihovo človeško dostojanstvo, vsega kar nasprotuje pravici in pravičnosti.« Nato se je nadškof ozrl na duhovnike, ki bi jih morala razvnemati gorečnost za Božje ljudstvo. »V tej gorečnosti bi morali zaznati, bi morali vnaprej zaslutiti vse, kar hoče kot govorica kače v raju zapeljati ljudi, ki so nam zaupani, da bi jim kazali pot odrešenja.«

Vsi pa moramo »iskreno obžalovati trenutke in okoliščine, v katerih nismo izpolnili tega, kar nam je bilo zaupano«. Nadškof je prisotne pri polnočnici pozval, naj sledijo zgledu pastirjev in zaznajo znamenja Božjega prihoda. »Po njihovem zgledu hočemo zaslišati angelsko govorico, ki razodeva, da Bog ni zapustil sveta in človeka, ampak njegova ljubezen ostaja neomajna.« Zbrane je povabil k jaslicam in jim velel, naj se odpovedo vsaki pomembnosti. Svojo pridigo je sklenil z besedami: »Dovolimo torej, da se nocoj Jezus rodi v vsakem izmed nas, da ga bomo lahko jutri in vsak dan prinašali ljudem, kot izpolnitev Božjih obljub in kot znamenje naše ljubezni do vseh.«



Škof Andrej Glavan: Jezusovo rojstvo je najsvetlejši dogodek človeške zgodovine

Tudi novomeški škof Andrej Glavan je poudaril skromnost ob Jezusovem rojstvu. Njegovi starši niso mogli nikomur povedati vesele novice, saj niso nikogar v mestu poznali. Zato pa je Bog poklical angele, ti pa so novico predali pastirjem. Škof je Jezusovo rojstvo označil za najsvetlejši dogodek človeške zgodovine, saj je Božji sin prišel, »da bi delil z nami našo revščino, da bi z nami jokal, trpel in doživel tudi smrt, da bi za nas enkrat napočilo življenje brez solza«. Na svet, obremenjen s krivicami, grehom, spopadi in vojnami so prišli Ljubezen, Resnica, Pravičnost in Svetost. Vernikom pri maši je dejal, da bo pri polnočnici Jezus stopil s svojega nebeškega kraljevskega prestola in Očetovega naročja na daritveni oltar in če so pripravljeni tudi v njihova srca. »Naj vas Novorojeni napolni z upanjem s svojim mirom in radostjo. Slava Njemu, ki je naš edini Odrešenik včeraj, danes in na veke.«



Nadškof Alojzij Cvikl: »Ko me doseže Luč, začnem izstopati iz svojega sveta in začnem pot k drugemu.«

Podobno je tudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl poudaril nebogljenost otroka, Stvarnikovega sina, s čimer se je Bog učlovečil in prišel med nas, in to v preprostem hlevčku, da bi se nas Njegova ljubezen dotaknila v vsej preprostosti in iskrenosti. Otrok je bil odraz pristnosti, resničnosti, ljubezni in dobrote. Tako nas najbolj nagovori in se nas dotakne. Luč je posvetila v svet, poln teme. »Tam, kjer se razodene Božja slava, tam ni več teme, je sama Luč«, ta je vir življenja in spoznanje Resnice. Kaže nam pot, lahko ogreje srce, da spoznamo, da smo ljubljeni, da vredni v Božjih očeh. »Živeti v temi pomeni živeti sam, drugega ob sebi ne vidim in ne čutim. Ko me doseže Luč, naenkrat ob sebi opazim drugega in začnem izstopati tega svojega sveta in začnem pot k drugemu.« Luč v nas rodi vero, zaupanje in ljubezen.

Pot, ki vodi iz Betlehema pa prinaša mir. »Bog ljubi vsakega od nas. Nihče ni izključen iz tega njegovega objema. Vsakega pa tudi vabi, da sprejmemo njegov dar miru in ga delimo naprej.« Jezus je svoje učence učil budnosti in odprtosti, da bi znali prisluhniti Božji besedi. Bili so torej ljudje odprtega srca, ljudje pričakovanja in upanja. Pastirji in modri se niso »bali odpreti Bogu, niso imeli strahu, da bodo izgubili del sebe in svoje svobode.«



Nadškof je zbrane pozval, da bi odprli svoja srca, da bi nas lahko dosegla veselo oznanilo in Luč, ki s seboj prinaša tudi mir. Zaželel je, da bi vsak vsaj malo začutil vstopanje Luči in »v globini svojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij in napetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni in dobrote.«

Škof Stanislav Lipovšek: Potrebni smo Božje dobrote in ljubezni

Po besedah celjskega škofa Stanislava Lipovška je naša naloga dar Božjega življenja, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Zato naj bi bile župnije zdaj predvsem v oporo družini pri tej pomembni nalogi. Posebej je izpostavil skrb Cerkve za družino, ki se kaže v dveh sinodah in papeževi spodbudi Radost ljubezni. V njej po besedah škofa Lipovška povzema vsa sinodalna spoznanja in navodila za blagor družine, ki je danes izpostavljena mnogim nevarnostim.

Obenem pa je spomnil tudi na pomen leta usmiljenja. »Če kdaj, smo prav danes potrebni te Božje dobrote in ljubezni, ko vidimo, kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja, vojnih spopadov in terorizma, da nekateri govorijo že o neke vrste tretji svetovni vojni.« Spomnil je na tisoče ljudi, ki bežijo pred vojnami, mi pa postavljamo ograje in bodečo žico. V ta svet nam po besedah škofa Lipovška prav Jezus na božično noč prinaša upanje, pomoč, tolažbo in rešitev.

Škof Peter Štumpf: Dati prednost drugemu, pomeni preseči samega sebe

Murskosoboški škof Peter Štumpf je dejal, da Božja solidarnost ni osamljena solidarnost, saj nas zmore nagovarjati. »Ko v ambulanti dajem prednost drugemu, ki je bolj bolan od mene, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekomu pomagam z urejevanjem papirjev, da lažje pride do službe ali stanovanja, se razodeva Božja solidarnost. Ko nekoga presenetim z darom, da lahko stopi iz čakalne vrste in gre iskat svoje zdravje tam, kjer ga lahko prej ali pa bolj učinkovito najde, se razodeva Božja solidarnost. Dati prednost drugemu, pomeni preseči samega sebe. To zmorem samo, če dopustim, da me nagovori Božja solidarnost.«

Fotografije so iz ljubljanske stolnice sv. Nikolaja. Foto: Tatjana Splichal 

Vir: SŠK, Radio Ognjišče