Nezaslišani dogodki


Manca je preložila Tinkino glavo na blazino, ki jo je na podstrešje prinesel Peter, sestrico pokrila z mehko odejo in rekla: »Daj, bom še jaz malo brala.« Vzela je liste rokopisa in brata sta ji prisluhnila:

Tam spredaj, med množico, na široki tlakovani cesti iz Jeruzalema, je mati Marija slutila sinovo glavo. Množica je kot nora tulila: »Smrt, smrt!« Marija se je spomnila, kako je še pred kratkim ta ista množica hotela Jezusa za kralja! Vzklikali so hozana, prepevali himne in metali svoja oblačila na tla pred njim. Nezanesljiva je ljubezen množic, to je vedela. Da pa bodo kar ubili njenega sijočega, čistega sina, ni verjela do tega trenutka! Ko so mahali pred njim s palmovimi vejami, ji je bilo za hip lepo, čeprav je že takrat v tem navdušenju slutila nevarnost! Preveč neznanih, novih, neprikritih besed je povedal Jezus, da bi ga lahko imeli za nepomembnega in nenevarnega! Treba ga je bilo spraviti stran, ne glede na ceno. Vse je bilo dovoljeno, tudi laž, kriva prisega, celo ponižanje judovskih velikih duhovnikov pred rimskimi stotniki ni bilo preveč, da bi le odstranili tega nevarnega človeka, ki ruši ustaljeni red!

Zdaj Marija gleda skozi množico, da bi ga videla. Vendar je ljudi preveč. Jeruzalemske ulice niso še nikoli videle takega prizora. Čisti, nedolžni človek nosi težki križ sramote, umazani, lažnivi tožniki pa priganjajo neusmiljene rablje!

Mati ni zdržala več, prvič v življenju je uporabila komolce in se prerinila skozi umazano rajo do sina. Do najboljšega … da bi mu rekla – kaj? Kaj naj mati reče sinu na poti v smrt? O, molčala sta, da je z njima za hip umolknil ves svet. Potem pa se je kolesje groze zavrtelo naprej, v še hujšo grozo. V mučenje in smrt. »Sin moj,« je jokalo Marijino srce, usta pa so bila nema in trdno stisnjena. »Mama, ne jokaj, Oče vse ve in vse je prav, vse bo še dobro.« Tako so govorile Jezusove oči in ovijale mamo z ljubeznijo in tolažbo. Da ji le ni počilo srce, morala je biti še tam. Iti z njim do križa in počakati, da so ji razbito telo njenega otroka položili v naročje. Detece, ki ga je dajala spat! Zdaj ga povijajo, ampak ne v pleničice. V mrtvaški prt ga povijajo in položijo v izklesan grob. Ne v jasli, ne v zibelko, in nikjer mati ne vidi nobenih angelov in nihče ne poje. In pred grob zavalijo kamen. Kdo more razumeti, kako žaluje mati za sinom?

Toda v skrivnostnem jutru je kamen odvaljen in vse se sveti v nerazumljivi resničnosti. Grob je prazen! Prazen je in angel sedi tam! »Kaj iščete živega med mrtvimi? Vstal je, ni ga tukaj!«

»Vstal je, ni ga tukaj! Ni ga tukaj,« poje materi srce. In iz vseh kotičkov spomina prihajajo besede angelov, besede prerokov, besede modrih, besede Janeza Krstnika: »Glejte, Božji Sin! … Ta bo v zveličanje mnogim … in tvojo dušo bo presunil meč … Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu …« In besede njenega Sina samega: »Jaz sem pot, resnica in življenje …«

Spomni se mesta v starih zvitkih, prav primernega za njenega sina:
Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,
naj te varujejo na vseh tvojih potih.
Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen. (Ps 91,11–12)

Tako je bilo, Bog ga je varoval in ga rešil! Potem so prav iz dna srca privrele Mariji na ustnice stare besede, ki jih je že pred mnogimi leti brala v Sirahovih zvitkih in jih znala moliti. Tudi zdaj jih je začela ponavljati iz vsega srca: »Zahvaljujte se kralju nad kralji, ker vekomaj traja njegova dobrota!« In ponavljala je besede kar naprej in solze na njenih licih so se počasi sušile, ko je začenjala razumeti, da se je zdaj zgodil največji čudež vseh časov.

»Ojoj, uboga mati Marija! Kakšno grozno žalost je morala prestati!« je zašepetala Manca. Ona sama ne bi zmogla … Če bi se na primer kaj zgodilo njenemu Maticu … Pa je samo prijatelj. Če pa tako trpi tvoj otrok … Le kako se je morala počutiti sveta mati!

»Zato je Marija tolažnica žalostnih. Ona vse razume, vsako človeško žalost pozna in jo nese pred svojega Sina …« je rekel Luka.

»Marija sedem žalosti je tista tabla, ki jo ima teta Julka. Tista, na kateri je Marijino srce prebodeno s sedmimi meči,« je vedel Peter.

»In vendar je do konca zaupala Bogu in se mu zahvaljevala,« jih je spomnil Luka. »Tudi mi zaupajmo! Mami bo šla na operacijo in mi moramo zaupati. Molimo zanjo in za zdravnike, ki jo bodo operirali …«



NALOGA
V domači cerkvi si oglej postaje križevega pota.


Kaj se je zgodilo
Manca bere v rokopisu o Jezusovem trpljenju in vstajenju in kaj je tiste dni delala in premišljevala mati Marija.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma