Kot smo že poročali TUKAJ, je po dolgoletnih zastojih lani le steklo tesnejše sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško pri urejanju vprašanja pokopa hrvaških žrtev, ki so bile izkopane iz povojnih prikritih morišč in grobišč v Sloveniji. Že leta 2008 je bil na vladni ravni podpisan slovensko-hrvaški sporazum o urejanju vojnih grobišč (po ratifikaciji je začel veljati šele štiri leta pozneje), a hrvaška stran odtlej ni prevzela še nobenih posmrtnih ostankov svojih žrtev, izkopanih na slovenskih tleh.

Stvari so se vendarle začele spreminjati lani poleti, ko je bil na hrvaško pobudo v Zagrebu sprejet dogovor o izročitvi prvih žrtev. Uresničen je bil v sredo, 13. maja, ko je posmrtne ostanke 500 žrtev, shranjene v kostnici na pokopališču Dobrava pri Mariboru, prevzela hrvaška delegacija pod vodstvom podpredsednika hrvaške vlade in ministra za branitelje Toma Medveda.

Izročitev primopredajnih zapisnikov. FOTO: Vlada Republike Hrvaške

Molitev in blagoslov ob slovesu in sprejemu

Zapisnik o predaji sta podpisala za hrvaško stran minister Medved za slovensko pa generalni direktor direktorata za vojaške veterane in vojaško dediščino Slovenije Matjaž Ravbar. Pred primopredajo posmrtnih ostankov je voditelj hrvaške delegacije položil venec pri spomeniku v spominskem parku Dobrava, verski obred ob tem pa je vodil slovenski vojaški vikar Matej Jakopič. Tudi na hrvaški strani so bile žrtve deležne blagoslova Cerkve: na mejnem prehodu Macelj je konvoj pogrebnih vozil z molitvijo in blagoslovom krst s posmrtnimi ostanki sprejel hrvaški vojaški ordinarij Jure Bogdan.

Civilizacijsko dejanje

»Kljub možnim različnim odzivom na prevzem teh posmrtnih ostankov poudarjam, da gre predvsem za humanitarno in civilizacijsko dejanje, saj si vsaka žrtev zasluži dostojen pokop,« je javnosti sporočil minister Medved in ob tem izrecno obsodil vse totalitarne režime – nacističnega, fašističnega in komunističnega.

»Danes, po 80 letih, v Hrvaško vračamo posmrtne ostanke 500 Hrvatov, ki so jih partizanske enote usmrtile v Sloveniji po drugi svetovni vojni. To počnemo institucionalno in v sodelovanju z Republiko Slovenijo,« je še sporočil minister Medved. Kot je pojasnil, so bile žrtve izkopane iz štirih množičnih grobišč na lokacijah ob trasi t. i. Križevega pota hrvaških skupin od maja do jeseni 1945: 10 žrtev je bilo izkopanih v kraju Trebče, 22 na lokaciji Podstenice/Rugarski klanci v Kočevskem rogu, 307 v Košnici pri Celju, 161 žrtev pa je bilo izkopanih iz grobišča na letališču Cerklje ob Krki (skupno torej natančno 500 žrtev). Gre izključno za moške, večinoma umorjene v starosti od 18 do 40 let, med njimi pa so tudi mladoletniki. Vidni so sledovi nasilne smrti oziroma strelne rane in zlomljene kosti, pri vseh pa je na podlagi najdenih osebnih predmetov (veliko jih je verskega značaja) in oblačil nedvomno ugotovljeno, da gre za Hrvate.

V krstah so bili posmrtni ostanki, izkopani iz štirih prikritih grobišč v Sloveniji. FOTO: Vlada Republike Hrvaške

»Posmrtne ostanke teh žrtev so izkopali naši slovenski kolegi med letoma 2013 in 2017 in so bili do zdaj shranjeni v kostnici na mariborskem pokopališču Dobrava,« je dejal minister Medved. Predhodne ugotovitve po njegovih besedah kažejo, da individualna identifikacija ne bo mogoča zaradi fragmentacije posmrtnih ostankov. Kot je napovedal, bo sledila njihova podrobna antropološka raziskava, nato pa bodo deležne dostojnega pokopa.

Minister Medved: »Mi smo generacija, ki je uresničila sanje o samostojni in suvereni Hrvaški, zdaj pa izpolnjujemo svojo moralno dolžnost do tistih, ki so bili usmrčeni brez sojenja in obsodbe, ki so bili desetletja zamolčani in izbrisani iz javnega spomina.«

Izpolnjevanje moralne dolžnosti

Minister Medved se je ob tej priložnosti zahvalil Republiki Sloveniji za sodelovanje in partnerstvo, ki se, kot je napovedal, nadaljuje, saj na območju Slovenije evidentiranih še veliko lokacij množičnih grobišč, v katerih so po dostopnih podatkih žrtve različnih narodnosti, tudi hrvaških. Ena izmed takih lokacij je Crngrob, kjer potekajo dodatne raziskave, pri katerih so nedavno s posebej izurjenimi psi sodelovali tudi Hrvati.

»Mi smo generacija, ki je uresničila sanje o samostojni in suvereni Hrvaški, zdaj pa izpolnjujemo svojo moralno dolžnost do tistih, ki so bili usmrčeni brez sojenja in obsodbe, ki so bili desetletja zamolčani in izbrisani iz javnega spomina,« je ob sprejemu prvih 500 hrvaških žrtev iz Slovenije dejal minister Medved in ob tem sporočil, da brez resnice in soočenja s preteklostjo ni zrele družbe niti stabilne prihodnosti. Dodajmo k temu, da Hrvati raziskujejo številne lokacije prikritih povojnih morišč in grobišč tudi na svojih tleh, iz katerih so v zadnjih letih izkopali posmrtne ostanke več kot 2300 žrtev.

Na seji hrvaške vlade v četrtek, 14. maja, se je Sloveniji zahvalil tudi njen predsednik Andrej Plenković. »Hrvaška neguje kulturo spomina, pietete in demokratičnih vrednot ter obsoja vse totalitarne režime – nacističnega, fašističnega in totalitarni sistem iz obdobja komunizma,« je sporočil ter poudaril pomen kulture spomina in dostojnega pokopa žrtev. Sloveniji se je zahvalil za sodelovanje in partnerstvo, ki se po njegovih besedah nadaljuje, »glede na to, da so na območju Slovenije evidentirane še številne druge lokacije množičnih grobišč«.

Dr. Šime Ivanjko: »Mrtvim dostojanstvo, živim resnico«

Primopredaje posmrtnih ostankov v Sloveniji so se poleg podpredsednika vlade in ministra za hrvaške branitelje Tome Medveda ter generalnega direktorja Direktorata za vojne veterane in vojaško dediščino Slovenije Matjaža Ravbarja udeležili tudi direktorica Uprave za ujetnike in pogrešane Ministrstva za hrvaške branitelje Ana Filko, veleposlanik Republike Hrvaške v Sloveniji Boris Grigić ter pripadniki častne straže Slovenske vojske.

Med udeleženci pietetnega dogodka pa je bil tudi znani mariborski pravnik dr. Šime Ivanjko. Eden najvidnejših strokovnjakov za gospodarsko pravo in zaslužni profesor Univerze v Mariboru je po rodu iz Hrvaškega Zagorja, v Mariboru pa živi od leta 1962. Svoje doživljanje vrnitve hrvaških žrtev v domovino je ubesedil v zelo osebnem spletnem zapisu, ki ga je naslovil »Pozni pogreb neke zamolčane zgodovine«.

Konvoj pogrebnih vozil. FOTO: Vlada Republike Slovenije

Iz njega zaradi globoke sporočilnosti navajamo nekaj misli:

Danes, 13. maja 2026, sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17 mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt. 

Ob današnjem slovesu ni bilo govorov, slišala se je le duhovnikova tiha molitev … Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov.

/…/ Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi. Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih oseb brez sodišča. Ob današnjem slovesu ni bilo govorov, slišala se je le duhovnikova tiha molitev … Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Zaslužni profesor dr. Šime Ivanjko. FOTO: STA

/…/ Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina. In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti hrvaški meji, kjer jih je čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje.

/…/ Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina. Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.