Zadnjo nedeljo v septembru v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec že tradicionalno pripravijo »radživimovanje«, ko se, kot pravi župnik Simon Potnik, »zahvalimo za preteklo pastoralno leto in prosimo za blagoslov v novem«. Letos so za to priložnost medse povabili apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speicha, ki je v nedeljskem dopoldnevu, 27. septembra, pred cerkvijo v Starem trgu vodil somaševanje, po maši pa je v parku odgovarjal na vprašanja članov različnih skupin pastoralnega projekta Rad živim. (več o projektu Rad živim, ki že več let povezuje štiri župnije v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, Stari trg, Pameče in Sele v novi tiskani Družini)

Nuncij Speich: Trije razlogi za moje veselje«

»Vesel sem, da sem med vami,« je dejal nuncij Speich v začetku pridige in naštel tri razloge za svoje veselje. Prvi razlog je, kot je dejal, da je prvič, odkar je v Sloveniji (to je že dobro leto in pol), povabljen v župnijsko skupnost. »Vidim, da je v Cerkvi na Slovenskem upanje. Mnogi vidijo samo negativne stvari, ampak potrebno je videti tudi dobro, saj značilnost kristjanov je optimizem, upanje.« Drugi razlog veselja, ki ga je izpostavil nuncij, je evangelij današnje nedelje. »Gospod pravi, da samo vera ni dovolj, potrebna so tudi dejanja. Gospod nam v evangeliju pokaže držo, ki jo moramo imeti kristjani.« In iz tega izhaja še »tretji razlog mojega veselja: ta je, da ste prišli danes dopoldne k skupnemu obhajanju evharistije.« Številni kristjani se izgovarjajo na korona virus in ne prihajajo več v cerkev, je izpostavil nuncij Speich: »Kot Martin Luter pravijo, da je verovati dovolj, da ni potrebno obiskovati maše. Ampak za kristjana ni dovolj samo vera, potrebna so tudi dejanja.«

Vertikalna in horizontalna razsežnost vere

Poslanstvo Cerkve je po besedah nuncija Speicha opredelil Jezus v evangeliju, ko je dejal: Verujte, nato pa pojdite ven in oznanjujte. To pomeni, da sprejmemo v naše življenje vertikalno razsežnost, dar, ki prihaja od Boga. Tega daru pa ne smemo egoistično in sebično zadrževati zase, ampak moramo vertikalno razsežnost širiti horizontalno, to pomeni izstopiti in oznanjati veselo oznanilo.« Nuncij Speich je dejal, da vertikalnost in horizontalnost oblikuje križ, ki je značilno znamenje kristjanov. »Kristjani smo takrat, ko v naše življenje vstopi Bog kot bližnji. To pomeni, da v svojem življenju uresničujemo dvojno poklicanost: ljubimo Boga in ljubimo svojega bližnjega.«

»Strah nas je. Ne upamo pričevati za Kristusa«

Nuncij Speich je opozoril na nevarnost za kristjana, da Bog postane privatna lastnina, češ da je vera moja zasebna stvar, kot pravijo mnogi, in nevarnost je tudi, da privatiziramo bližnjega, ko nekdo postane »cilj naše usmiljene ljubezni«. Zbrane je opogumil, da bi se »osredotočili na tisto, kar je bistveno v naši človeški drži in krščanski veri. Jezus ni hotel, da bi učenci ostali zaprti v toplini dvorane zadnje večerje. Ena njegovih zadnjih besed je bila: Pojdite! In: Ne bojte se!« Živimo v čudni družbi, je dejal nuncij, družbi, ki se je oddaljila od Boga na vseh področjih: »Mladi, ki se trudijo živeti po veri v šoli in na fakultetah, so sprejeti s posmehom. Odrasli v družbi, v delovnem okolju oklevamo, ko bi lahko pričevali za Kristusa. To ni samo slovenska bolezen, najdemo jo povsod po zahodnem svetu.« Da kristjani ne izvršujemo dovolj dobro svojega poslanstva, kot nam je naročil Kristus, je dejal nuncij Speich: »Strah nas je. Ne pričujemo za Kristusa. Jezusa imamo zase, na križu v kotu v svojih domovih. Prav pa bi bilo, da izidemo iz svojih domov, da tudi zunaj varnih domov gradimo krščansko občestvo.« Res je, bratstvo se začenja doma, je dejal nuncij: »Bratstvo pa je tudi v šoli, v službi, v župniji, v cerkvenih gibanjih. Vse, kar nam omogoča, da se srečujemo, da postajamo boljši, vse, kar delamo, da bi bili bolj podobni Kristusu.« Kot je zapisal Pavel v pismu Filipljanom: »Vse to prispeva ne le k naši osebni svetosti, ampak tudi svetosti naših skupnosti, svetosti naše družbe.«

»Slovenija potrebuje svetnike«

»Slovenija potrebuje svetnike, Slovenija potrebuje Jezusa bolj kot kadarkoli!” je dejal nuncij. »Slovenija ne potrebuje zaspanih kristjanov. Slovenija potrebuje kristjane, ki gredo ven iz sebe. Slovenija potrebuje kristjane, ki so ponosni, da so kristjani. Ta ponos ni grešno nagnjenje, takšen ponos je zdrava drža, ker temelji na liku Jezusa Kristusa in njegovem nauku.« Ob koncu mašne pridige je nuncij zbranim vernikom zaželel, naj jim tudi »današnja evharistična daritev pomaga poglobiti vero, delovati, ljubiti. Ljubiti tako, da bi dali življenje – življenje Bogu, življenje bratstvu.«

Po maši je nuncij Speich v parku pred cerkvijo v Starem trgu še dobro uro odgovarjal na vprašanja Korošcev. Med drugim jih je zanimalo, kako se nuncij počuti na Koroškem in kakšno je sploh njegovo delo v Sloveniji, kako vidi Cerkev papeža Frančiška, kakšno je mesto mladih v Cerkvi, kako naj žene krmarijo med poslanstvom matere, žene in zaposlene, kako naj po veri živijo zakonci … Več o tem pa v novi tiskani Družini.

Z apostolskim nuncijem so somaševali duhovniki, ki sodelujejo v projektu Rad živim: Simon Potnik, Ernest Berložnik, Damjan Mlinarič, Marko Drevenšek in prof. Maksimilijan Matjaž


Po maši je nuncij Speich v parku pred cerkvijo v Starem trgu odgovarjal na vprašanja vernikov različnih generacij. Prevajala je Irena Santoro, tajnica na nunciaturi v Ljubljani.

Korošce je med drugim zanimalo, kako je nuncij potoval na Koroško, kakšno je sploh njegovo delo v Sloveniji in kako vidi Cerkev papeža Frančiška … o tem pa v novi tiskani Družini.

Misijonska skupina projekta Rad živim je po maši predstavila "projekt" vezenja zapestnic, prejeti dar za izdelke bodo podarili misijonarki s. Andreji Godnič v Venezueli

fotografije: Ksenja Hočevar,