Pred veliko nočjo je v Ampitafa prišla zdravnica Ana Fajmut. Že osmič je prišla na Madagaskar, od njenega prvega obiska pa je minilo že 20 let. Od nje sem se posebej učil dostojanstva vsakega človeka. Presunjen sem bil, kako se je njeno delo prekrivalo z evangelijem.

Z zdravnico Ano pri sveti maši na misijonu Manambondro, kjer sedaj že 15 let deluje slovenski misijonar Janez Mesec. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Na misijon je prišla družina z bolnim petletnim dečkom, ki že nekaj dni ni jedel. Ko sem ga videl hropečega ležati na postelji z napihnjenim trebuščkom in skromno odzivnostjo, sem si mislil, da je res prišel k nam le še umret. Vendar se je Ana zavzela zanj in mu s svojo terapijo uspela zmanjšati trebuh. Družini je tudi dajala hrane in pijače za otroka, vendar ga niso posebej silili s hrano, če jo je odklonil, kar je normalno za tako izčrpano telo, saj je že sama presnova zanj velik napor. Tudi umivali ga niso, čeprav je že nekaj dni ležal na postelji. Pri sebi so namreč že sklenili, da ga bodo »pustili oditi.«

Ob odsotnosti prevajalke se je Mark Anton trudil prevajati za zdravnico Ano ob obisku bolnega petletnega dečka. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Na ponedeljek velikega tedna smo pri sveti maši poslušali evangelijski odlomek, v katerem je Marija pripravila Jezusovo telo za njegov pogrebni dan. »Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi.« (Jn 12,3a) Ne da bi vedela, sta bolnemu dečku enako storila tudi zdravnica Ana in misijonar Janez Krmelj. Na večer tistega ponedeljka sta namreč odšla v bolnišnico in fantka umila ter ga oblekla v nova oblačila, ki mu jih je podarila Ana. Naslednje jutro pa je deček umrl.

Na misijonu se nam je pridružil tudi bogoslovec Gaeto, ki letos zaključuje študij teologije in je bil tukaj na velikonočni praksi. Skupaj sva molila, nosila obhajilo bolnikom, pripravljala ministrante in postorila kakšno praktično stvar v pripravi na velikonočno tridnevje.

Z bogoslovcem Gaetojem v kolibi bolnika, ki sva mu nesla obhajilo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Na cvetno nedeljo sva tudi sama vodila blagoslov zelenja, procesijo in besedno bogoslužje, saj sta bila Janez in kaplan Sebastien na podeželju.

Procesija na cvetno nedeljo. V belih oblekah so ministranti in katehisti. Pred vhodom v cerkev smo brali evangelijski odlomek. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Blagoslov zelenja na cvetno nedeljo skupaj z bogoslovcem Gaetojem. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Res sem vesel in hvaležen za odprtost in bratskost, ki sem ju ob različnih priložnostih deležen od tukajšnjih bogoslovcev.

V velikem tednu smo na misijonu Ampitafa imeli še duhovne obnove. V ponedeljek za otroke, v torek za mladino in v sredo za odrasle ter vse, ki se jim še ni uspelo udeležiti duhovne obnove v postnem času. Vzporedno so potekale tudi zadnje priprave prvoobhajancev, ki so pri dnevni maši na velikonočno nedeljo prejeli prvo sveto obhajilo.

Na Madagaskarju se katoličani povezujejo v skupnosti krščanskega življenja, ki so podobne bratovščinam, kakršne smo imeli v preteklosti v Sloveniji. Posamezne skupnosti krščanskega življenja so bile odgovorne za pripravo bogoslužja na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Za veliko noč pa so vsi skupaj pripravili praznično sveto mašo. Ker so se posamezna bogoslužja zaključevala pozno v večer ali pa že v noč, so člani skupnosti krščanskega življenja prespali v dvorani poleg cerkve. Nekateri izmed njih so doma daleč stran. S pomočjo darov iz Slovenije smo jim vsak večer lahko podarili toplo večerjo, ob kateri sem se jim tudi pridružil.

Od velikega četrtka mi močna ostaja podoba tukajšnjega kaplana, Malgaša Sebastiena. Pri večerni sveti maši si je namreč, po Jezusovem zgledu, opasal ledja, umival noge, jih osušil ter na koncu tudi poljubil. Med dvanajstimi možmi, ki so bili tega deležni, pa sem bil tudi jaz.

Duhovnik Sebastien ob umivanju nog na veliki četrtek. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Tako je domačin umival noge tujca, ki je sicer prišel z namenom, da bi pomagal in izkazoval ljubezen, pa je bil na koncu sam deležen pomoči in ljubezni.

Na veliki petek zjutraj sem se še pred zajtrkom odpravil pozdravit bolnike v bolnišnici ter porodnice in njihove otroke v porodnišnici. Tedaj je v porodnišnici ravno potekal porod. Mamica je že od preteklega večera porojevala v drugi porodnišnici, ki je od Ampitafaja oddaljena več ur hoje, vendar ji ni uspelo poroditi deteta. Zaradi vseh težav ob porodu je otrok navkljub oživljanju umrl. Vendar sem ga pred smrtjo še uspel krstiti.

Oživljanje novorojenčka v porodnišnici misijona Ampitafa. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Križev pot na veliki petek. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Tukaj na veliko soboto nismo prižigali ognja že navsezgodaj zjutraj in ni bilo blagoslova jedil, saj je to običaj, ki je vezan na Slovenijo. Pač pa smo ogenj prižgali in blagoslovili ob večerni vigiliji.

Blagoslov ognja in prižig velikonočne sveče na velikonočno vigilijo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Velikonočna vigilija na misijonu Ampitafa. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Med velikonočno vigilijo smo v Cerkev sprejeli novokrščence. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Ob velikonočni vigiliji je bilo veliko dogajanja med sveto mašo, tako da sem si predhodno prevajal malgaško bogoslužno knjigo, v kateri je opisano bogoslužje velikega tedna, da sem preveril, kakšne so razlike v primerjavi s Slovenijo. Pred vigilijo smo z ministranti še vse ponovili, da je bogoslužje lepo teklo. Med vigilijo sem moral skrbeti za kar nekaj reči, zato me je posebej osrečila malgaška navada dolgih pesmi in plesa. Med petjem in plesom sem se lahko sprostil in naravnal na samo molitev in bistvo našega praznovanja, ne pa le na svoje skrbi za njegov potek.

Pokaditev ljudstva med velikonočno vigilijo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Pri sveti maši na veliko noč je prvo sveto obhajilo prejelo 22 otrok in mladih.

Priprave prvoobhajancev pred dvorano ob cerkvi. Ponavljali smo osnovne vsebine vere: veroizpoved, zapovedi. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Prvoobhajanci po sveti maši na velikonočno nedeljo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Ko so naslednje jutro spet prišli k sveti maši, so v dar prejeli še rožni venec in dve merici riža. Kot pretekla leta pa je Janez podaril riž in denar v vrednosti štiri evre vsem revežem, ki dnevno zahajajo na misijon. Tako so si lahko po malgaški navadi na ponedeljek velikonočne osmine privoščili prazničen obrok kot vsi ostali domačini.

Reveži, ki vsak dan prihajajo na misijon iskati delo. Dopoldne se zanje na misijonu skuha riž, da ob končanem delavniku poleg plačila prejmejo tudi topel obrok. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Še nekaj fotografij si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji. 

1/6