Nadaljevanje iz: Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč, Monika Kokalj Kočevar [1]

Taboriščniki so se o hrani pogovarjali, taboriščnice pa so pisale kuharske knjige

En sklop predstavljajo opisi osebnih predmetov in z njimi povezanimi zgodbami taboriščnikov. Večina je iz muzejskih zbirk. Med njimi so kuharske knjige. Taboriščniki so se o hrani pogovarjali, taboriščnice pa so pisale kuharske knjige; zapisovale so kuharske recepte in sestavljale prave kuharske knjižice. Kljub popolni izčrpanosti in stalni neposredni nevarnosti smrti so našle moč, da so se zbirale in si med seboj izmenjevale recepte. Tovrstna druženja niso bila le način, kako ohranjati občutek človečnosti, temveč tudi oblika tihega upora.

Najverjetneje je recepte zapisovala ena sama taboriščnica, toda takšna srečanja so pomenila veliko več: bila so prostor medsebojne podpore, organiziranja in skrbi za skupnost. Družile so se, se bodrile in s tem povečevale možnosti preživetja – četudi je šlo le za skupno sanjarjenje, za umik iz surove resničnosti.

Recepti so jih povezovali s spomini na dom, na domačo kuhinjo in ljubljene osebe, kar jim je dajalo notranjo moč. Hkrati pa so ti zapisi pomenili tudi upanje, misel na prihodnost, v kateri se bodo vrnile domov in dejansko skuhale jedi, ki so jih zapisovale med najtemnejšimi trenutki svojega življenja.

Pisma taboriščnikov, dragocen zgodovinski vir

Pisma taboriščnikov iz koncentracijskih taborišč predstavljajo dragocen zgodovinski vir, ki razkriva osebno izkušnjo trpljenja in upanja med vojno. Ta pisma so pogosto predstavljala edino povezavo z domačimi. Kljub strogemu nadzoru ter cenzuri in čeprav iz njih ni mogoče razbrati celovite podobe dogajanja znotraj taborišč, ponujajo pisma edinstven vpogled v vsakdanje življenje internirancev ter njihova čustva, misli in upanje.

Spominske knjižice, simbolni izraz upora

Pomembni t. i. ego-dokumenti, ki so nastali v koncentracijskih taboriščih, so bile tudi spominske knjižice. Predstavljale so simbolni izraz upora proti sistematičnemu razčlovečenju in poskus ohranjanja osebne identitete. Zapisi v knjižicah so pogosto vsebovali osebna sporočila, misli, spomine in podpise, ki so služili tudi kot potrditev prisotnosti ter solidarnosti med zaporniki. Hkrati pa je bilo to izjemno tvegano dejanje – razkritje osebnih podatkov je lahko pomenilo izpostavitev in posledično kazen s strani taboriščne oblasti. Knjižice so tudi zaradi tega posledično povečini zelo majhnega formata, s stranicami, dolgimi le nekaj centimetrov, povečini pa približno sedem centimetrov. Spominske knjižice so bile izdelane iz materialov, ki jih je taboriščnikom uspelo pridobiti na različne načine, z zamenjavo, nakupom ali tihotapljenjem iz delovnih mest, kar je bilo sicer strogo prepovedano.

Zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč je podrobno predstavila njegova sourednica, muzejska svetnica MNSZS dr. Monika Kokalj Kočevar. Foto: Ivo Žajdela

Ohranjeni predmeti osebne lastnine taboriščnikov v taboriščih 

Leta 1952 je glavni odbor Rdečega križa Slovenije takratnemu Muzeju narodne osvoboditve predal predmete, ki so bili nekoč osebna lastnina slovenskih taboriščnikov v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ti predmeti so bili taboriščnikom odvzeti ob prihodu v taborišče in nato shranjeni v posebnih skladiščih, t. i. Effektenkammer. Vsa osebna lastnina je bila ob prihodu popisana na uradnem formularju, na katerega se je taboriščnik tudi podpisal. Posebej so se vodili vrednejši predmeti, ure, nalivna peresa, prstani. Ti so bili hranjeni v manjših papirnatih vrečicah s tiskanim formularjem. Zapisalo se je število predmetov, ime in priimek taboriščnika, datum rojstva, njegovo taboriščno številko, večkrat pa tudi koncentracijsko taborišče, v katerega je taboriščnik prišel najprej. Odvzeli so jim tudi denarnice in vsebino, po navadi osebne dokumente in fotografije. Ko so bili taboriščniki premaknjeni iz enega taborišča v drugega, je osebna lastnina pogosto potovala z njimi, shranjena pod uradnim nadzorom nacistične administracije. Ko je v taboriščih že precej primanjkovalo oblačil, so včasih na taboriščnikovo prošnjo dovolili, da je iz skladišča vzel kakšen kos svojih oblačil oziroma čevlje.

Po koncu vojne so preživeli taboriščniki pogosto poskušali pridobiti svoje odvzete predmete, vendar je bila verjetnost, glede na splošno situacijo v taboriščih, zelo majhna. V tem procesu so pomembno vlogo odigrali nacionalni taboriščni odbori, ki jim je uspelo uradno prevzeti del predmetov iz taboriščnih skladišč in jih prinesti nazaj v domovino.

Zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč je predstavila sourednica dr. Monika Kokalj Kočevar. Foto: Ivo Žajdela

Skupina slovenskih taboriščnic v Ravensbrücku

Marija Kos iz Gorenjskega muzeja je napisala spomine na Ano Pavlin, rojeno leta 1895 v Rusiji. Ano in Olgo Filo, sekretarko SKOJ v Kranju, so aretirali 22. junija 1941 ter dva dneva pozneje poslali v begunjski zapor. Po napadu na Sovjetsko zvezo so nacisti začeli z množičnimi aretacijami storilcev političnih kaznivih dejanj in državljanov ruskega porekla. Na Gorenjskem je bil edini gestapovski zapor v Begunjah, kjer je o njih odločal komandant varnostne policije in varnostne službe (Guštin, Za zapahi, str. 107, 148–150).

Niso ju mučili, le zasliševali. Od tam so ju po šestih tednih, 7. avgusta 1941, s skupino zapornikov, odpeljali z avtobusom na policijsko postajo v Celovec. Njiju so dva dneva pozneje odgnali na tovorni vlak. V nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück sta s tem transportom poleg Ane in Olge Filo potovali še dve slovenski komunistki, Marija Vovk in Marija Žumer Potočnik z Jesenic. Kot prva skupina slovenskih taboriščnic so v Ravensbrück, kraj v bližini Fürstenberga, okoli 80 kilometrov severno od Berlina, prispele 10. septembra 1941.

Ana je ponudila pomoč šestletnemu otroku ko je januarja 1945 prišel v taborišče transport židovskih otrok iz Šlezije. »Ta fantiček, ime mu je bilo Hermann, je bil posebno prijazen. Na tega otroka sem se zelo navezala in tudi on me je imel rad. Klical me je teta, jaz pa sem mu rekla Peterček.« Leta 1954 so se oglasili njegovi sorodniki. Teta in nekaj drugih sorodnikov so živeli v Zvezni republiki Nemčiji, stari oče v ZDA, kamor je odšel tudi Peterček s katerim ni imela več stikov.

Arhiv Arlosen – osebni predmeti, rožni venec Milene Berdajs, taborišče Ravensbrück. Vir: knjiga

Robček, ki ga je ruska oficirka v taborišču Ravensbrück podarila Ani Demšar

Biljana Ristić iz Loškega muzeja Škofja Loka piše o predmetih taboriščnikov v muzejski zbirki. V stalni zbirki Novejše zgodovine je razstavljenih 21 arhivskih dokumentov, 17 fotografij, en portret ter 22 predmetov, od katerih je predstavila dva: robček iz blaga, ki ga je ruska oficirka, ki je bila zaprta v taborišču Ravensbrück, podarila Ani Demšar in priča o medčloveških stikih znotraj taborišča ter intimnem življenju interniranih žensk, in delovno bluzo, ki jo je nosil Jože Homan v taborišču Ljubelj.

Taboriščni (o)pomniki iz zbirk Tolminskega muzeja

Damjana Fortunat Črnilogar piše o taboriščnih (o)pomnikih iz zbirk Tolminskega muzeja. Marsikdo zaprt najprej v italijanskem taborišču, je nato izkusil gorje še v nemškem koncentracijskem taborišču. To je doletelo Ivana Obida (1924–2003) z Mosta na Soči, ki je bil od 23. aprila do 8. oktobra 1943 interniran v italijansko koncentracijsko taborišče Cairo Montenotte v Liguriji, nato pa v delovnem taborišču Ried, podružnici nacističnega koncentracijskega taborišča Mauthausen (obsegalo je štiri glavna taborišča v bližini Gusna, kjer je delovalo od 8. avgusta 1938 do 5. maja 1945).

Tolminski muzej od leta 1961 hrani zapestnico, ki jo je v nemškem taborišču izdelal njegov sotrpin. Gre za kovinsko zapestnico z vrezano številko 2653. Taboriščniki so za izdelavo drobnih predmetov uporabljali različne materiale. Tako so npr. ženske iz taborišča Barth izmikale posebno maso v Heinklerjevi tovarni letal, kamor so morale hoditi delat. Z žagico in pilo so iz mase v baraki skrivaj izdelovali gumbe, obeske in tudi druge drobne predmete.

Koncentracijsko taborišče Bart (KZ-Außenlager Barth) je bilo podružnica ženskega taborišča Ravensbrück, to je delovalo med 1939 in 1945, KC Barth pa od novembra 1943 do pomladi 1945. V njem so bile tudi zapornice, ki so opravljale prisilno delo v bližnji tovarni letal Heinkel-Flugzeugwerke.

Muzej hrani tudi dopisnico, poslano iz koncentracijskega taborišča Flossenbürg. KC Flossenbürg so zgradili že maja 1938 v istoimenskem kraju na Bavarskem in je delovalo do osvoboditve leta 1945. Imelo je 80 podružnic. Večje število Jugoslovanov so tja pripeljali oktobra 1943, po italijanski kapitulaciji.

Schorli (Šorli) Feliks (Srečko) je pisal Shorli (Šorli) Mariji na Gorenjsko. Na dopisnici je poštni žig Flossenbürg-Floss z dnem 24. 2. 1945 in žig Zensiert (cenzurirano). Iz istega taborišča in od iste osebe je ohranjeno še plačilno sredstvo v vrednosti ene marke.

Jugoslovanski častniki v taborišče Dössl pri Warburgu, tretji z leve sedi Rajko Paulin. Vir: Mestni muzej Ljubljana

O muzejski zbirki Internacija v Dolenjskem muzeju

O muzejski zbirki Internacija v Dolenjskem muzeju piše Marjeta Bregar. Sestavlja jo pretežno gradivo, ki so ga predali Dolenjci, internirani v italijanska koncentracijska taborišča. Manjši del zbirke predstavlja gradivo, povezano z jetniki v nemških taboriščih Mauthausen, Dachau, Mühlberg (Stalag IV/B), Buchenwald in Ravensbrück. Spominska šatulja je povezana z Josipom Morettijem (1893–1971), ki je v Novem mestu delal kot uradnik in bil od samega začetka vojne tudi aktivist »Osvobodilne fronte« na območju mesta. Nemci so ga zaradi aktivnega dela zaprli po zasedbi Novega mesta 21. oktobra 1943 in ga sredi decembra skupaj s še nekaj Dolenjci odpeljali v Nemčijo, taborišče za vojne ujetnike Stalag IV/B blizu nemškega mesta Mühlberg ob reki Labi.

V Koroškem pokrajinskem muzeju tudi okovje iz gestapovskih zaporov v Dravogradu

Lea Knez je predstavila zbirko v Koroškem pokrajinskem muzeju. Glavnino zbirke predstavljajo platnene, kovinske in lesene taboriščne oznake različnih oblik in velikosti (16 oznak), med predmeti so tudi odvzeti osebni predmeti (tri žepne ure in ročna ura), jedilni pribor (trije kosi), spominska darila, izdelana v taborišču (dve knjižici), taboriščne uniforme oziroma deli uniform (ženska halja, ženska srajca, moška srajca, kapa, del uniforme Lovra Kuharja), bodeča žica, opeka iz krematorija ter plinska cev iz taborišča Auschwitz, fotografije (dva kosa), spominska knjiga, vrečka za zaplenjene predmete, usnjeni bič, jugoslovanska zastava, narejena v taborišču Flossenbürg, in okovje iz gestapovskih zaporov v Dravogradu.

Jaslice iz Gonarsa v Mestnem muzeju Ljubljana

Jaslice iz taborišča Gonars. Vir: Mestni muzej Ljubljana

Dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana je predstavil jaslice iz Gonarsa. Ta nenavadni spomin na koncentracijsko taborišče Gonars se je ohranil v zapuščini Rajka Paulina, rezervnega majorja kraljeve jugoslovanske vojske. Ljubljančana, bančnega uradnika, so mobilizirali tik pred napadom na Jugoslavijo. Razpad jugoslovanske vojske ga je doletel na nemškem zasedbenem območju, kjer so ga zajele nemške sile ter skupaj s tisoči častnikov in vojakov odpeljale v nemško ujetništvo. Kot vojni ujetnik je 210 dni preživel v taborišču za vojne ujetnike častnike v Dösslu pri Warburgu. Po teh dolgih sedmih mesecih so ga nemške oblasti kot Ljubljančana, torej pristojnega na italijansko ozemlje, izpustile domov. Vendar tu ni ostal dolgo. Racija častnikov v Ljubljanski pokrajini se je začela v noči na 20. marec. V raciji, ki je trajala dve noči, so internirali okoli 500 nekdanjih oficirjev, mlajših od 60 let, in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars.

V taborišče se je vtihotapila tudi slovenska kultura

Saša Florjančič iz Kovaškega muzeja Kropa pod naslovom V taborišče se vtihotapi slovenska kultura piše o zapisih Justina Ažmana iz Krope, ki je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade, kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Taboriščniki po osvoboditvi taborišča Dachau. Vir: Muzej NZS

Zelo majhni usnjeni otroški čeveljčki iz Auschwitza

Andreja Bjelan iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor je predstavila predme iz koncentracijskih taborišč, kjer prednjačijo taboriščne številke, kartončki, narokavni trakovi oziroma našitki internirancev iz taborišč Dachau, Ravensbrück, Osnabrück, Sachsenhausen in Oranienburg, Dresden in Mauthausen. Posamezni predmeti so tudi iz taborišč Stalag IIIa/Luckenwalde Brandenburg, Reichenau pri Innsbrucku in fašističnega taborišča Rab (denimo lesena pipa z napisom Uspomena iz Raba, aktovka komandanta taborišča. Nekateri predmeti so trenutno razstavljeni na stalni razstavi Pst! Maribor 1941–1945.

Med bolj pričujočimi muzejskimi predmeti iz zbirke velja izpostaviti še več kosov jedilnega pribora iz koncentracijskih taborišč Mauthausen (sklede) in Dachau (lesena žlica iz bukovega lesa, aluminijasta skleda in aluminijasti lonček neznanega interniranca). Lesena žlica je bila namreč eden izmed mnogih spominskih predmetov, ki so jih prinesli interniranci po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča Dachau v domovino. Pa še bodečo žico iz koncentracijskega taborišča Buchenwald, pepelnik iz Dachaua in zelo majhne usnjene otroške čeveljčke, prav tako iz Auschwitza.

Taboriščniki po osvoboditvi taborišča Dachau. Vir: Muzej NZS

Pretresljiv opis trpljenja v taborišču Bergen-Belsen

Bogdana Marinac iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana piše o pomorščakih v nemških koncentracijskih taboriščih. Izpostavila je razstavljeni suknjič Vladimirja Jenka, ki je v podružnicah taborišča Dachau preživel 17 mesecev. Ohranilo se je tudi 12 njegovih pisem. V muzeju je razstavljeno tudi pismo iz Dachaua častnika AO in jugoslovanske kraljeve vojne mornarice Ivana Guština.

Darja Jan piše o zbirki v Muzeju novejše zgodovine Celje, ki hrani čez 70 predmetov iz različnih koncentracijskih taborišč. Prvi predmet je darovala taboriščnica Marija Frece, ki je bila v taborišču Ravensbrück.

Tadeja Andrejek piše o predmetih Slovencev v nacističnih koncentracijskih taboriščih v zbirki Pomurskega muzeja Murska Sobota. Posebno mesto v zbirki zavzema dnevnik taboriščnice, ki je med bivanjem v enem izmed taborišč opisala nekaj dni svojega življenja. Dnevnik je začela pisati 17. oktobra 1943. V njem pretresljivo opisuje trpljenje v enem najpomembnejših koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne, Bergen-Belsnu.

Miha Medved piše o člankih o taboriščnikih, ki so izšli v reviji Borec od leta 1949 do leta 1993.

Komunistični taboriščniki so uničevali nekomunistične

Še to. V zborniku so zapisali (str. 82): »Skupina slovenskih domobrancev, ki so jih v začetku leta 1945 poslali v koncentracijsko taborišče Dachau zaradi obtožb sodelovanja z zahodnimi zavezniki, so bili v taborišču pod zaščito, dokler se ne bi predali nacionalnemu sodišču v domovini«.

Najprej, aretirali in poslali v taborišče so jih Nemci. Drugič, kaj pomeni »dokler se ne bi predali«? Sami se niso imeli kaj »predati«. Tretjič, omenjeno »nacionalno sodišče« v domovini je bilo komunistično sodišče, ki ni imelo s slovensko nacionalnostjo nobene zveze. Gre pa zato, da so komunisti v taborišču Dachau ugrabili nekomuniste ter jih celo zaprli in imeli pod stražo, poleg tega so jih klevetali pred angleškim upraviteljem. Z lažnivo pretvezo so jih lahko zastražene, kot kriminalce, pospremili v Slovenijo, kjer so jim komunisti »sodili«. Nekatere so »obsodili« in ubili, nekatere zaprli. Skratka nečloveško, kriminalno in protislovensko (protinarodno).