Zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč je izdal Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Predstavlja prispevek k razumevanju nacističnega taboriščnega sistema skozi predstavitev znanih in manj raziskanih tem ter pripovedi posameznikov. Z geografsko raznolikostjo zgodb se razkriva širina vpetosti v kolesje nacističnega sistema in kartiranje dogodkov. Besedila je prispevalo 16 ustanov in pet posameznikov, skupaj so objavili 45 prispevkov.

Arhiv Arolsen, najobsežnejši svetovni arhiv o žrtvah v času nacizma

Na predstavitvi je sodeloval tudi Arhiv Arolsen, ki je najobsežnejši svetovni arhiv o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma. Njegova zbirka vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudi in je vpisana v Unescov register Spomin sveta. Arhiv je pomemben vir za proučevanje, veliko gradiva pa je dostopnega tudi na spletu. Hrani tudi osebne predmete, odvzete posameznikom ob prihodu v taborišče. Na predstavitvi smo prisluhnili Floriane Azoulay, direktorici Arhivov Arolsen in Nataši Robežnik, direktorici MNSZS. Ob tej priložnosti je Arhiv Arolsen muzeju predal žepno uro nekdanjega taboriščnika Franca Ribiča.

Zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč je podrobno predstavila njegova sourednica, muzejska svetnica MNSZS dr. Monika Kokalj Kočevar. Foto: Ivo Žajdela

Preganjanje slovenskih pripadnikov Jehovovih prič

Zbornik je izčrpno predstavila dr. Monika Kokalj Kočevar, muzejska svetnica v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, njeno predstavitev predstavljam v nadaljevanju. V širšem uvodu je sourednica zbornika (poleg nje še Boris Hajdinjak in Darja Jan) predstavila splošne podatke o slovenskih taboriščnikih, posebej pa različne skupine taboriščnikov, tako tudi slovenske Jehovove priče v koncentracijskih taboriščih. Na začetku vojne je v Sloveniji živelo okoli sto Jehovovih prič in približno 40 so jih preganjali. Preganjanje slovenskih pripadnikov Jehovovih prič je prvi raziskoval Andrea Filippini, ki je preživel v Sloveniji pet let kot njihov misijonar, in je o tem pripravil knjigo. O preganjanju Jehovovih prič je leta 2015 pisal zgodovinar Franc Kuzmič.

Sklop je posvečen tudi nacistični evtanaziji Slovencev poleti 1941 in pošiljanje izmučenih taboriščnikov v ustanovo Hartheim pri Linzu.

Skozi repatriacijske baze je šlo 55.947 nekdanjih taboriščnikov

Po pregledu seznamov repatriacijskih knjig, ki jih hrani Arhiv Slovenije (SI AS 1822, Repatriacijske baze v Sloveniji), avtorica ugotavlja, da so se prvi taboriščniki vračali iz koncentracijskih taborišč že 12. maja 1945, zadnji pa so prišli 21. oktobra 1948. Skupaj je šlo skozi slovenske repatriacijske baze 55.947 nekdanjih taboriščnikov.

Širše teme so predstavljene tudi v prispevkih Dunje Nanut in dr. Marije Wakounig. Dunja Nanut, raziskovalka pri VZBD /Vsedržavnem združenju bivših deportirancev/, profesorica na slovenski šoli v Trstu je objavila prispevek Iz nemške Operacijske zone Jadransko primorje v Auschwitz. Od januarja do novembra 1944 so iz nemške Operacijske zone Jadransko primorje Nemci odpeljali v Auschwitz okrog 700 slovenskih Primork. Večino, ker so podpirale medvojno komunistično početje na Primorskem. Zaradi političnega vzdušja v Italiji po drugi svetovni vojni so Slovenci, ki so živeli na italijanskem ozemlju, svojo narodno pripadnost in politično opredeljenost raje zamolčali. Avtorica je predstavila transporte in zbiranje podatkov ter pričevanja in publikacije.

Taboriščne oznake. Vir: knjiga

Zasledovanje in pregon koroških Slovenk in Slovencev 1938–1945

Dr. Marija Wakounig, profesorica na dunajski univerzi, je v prispevku z naslovom Zasledovanje in pregon koroških Slovenk in Slovencev 1938–1945 predstavila raziskovalni projekt z istim naslovom, ki poteka na Univerzi na Dunaju. Raziskava, ki se prvič osredotoča na obdobje 1938–1945 vključuje tudi nove skupine preganjanih (med njimi duhovnike in doslej neznane sodelavce upora). Obdobje sedmih let je zaradi boljše evidence žrtev razdelila na tri faze. Prva faza nasilja in zasledovanja je bil Anšlus 1938–1941. Druga faza zasledovanja in pregona po napadu na Jugoslavijo (april 1941–april 1942). Tretja faza zasledovanja in pregona je bil (partizanski) upor in dezertacija v obdobju 1943/44–1945. Poleg popolnejšega seznama preganjanih od leta 1938 do 1945 raziskovalna skupina pričakuje tudi natančnejšo terminologijo in boljše znanje o tem, kateri kriteriji (poleg etnične ali jezikovne pripadnosti in upora proti nacionalsocializmu) so bili odločilni za prisilni pregon leta 1942 ter za zasledovanje pred in po njem.

Koncentracijsko taborišče Neuengamme v Hamburgu 1938–1945

Lea Knez (Koroški pokrajinski muzej) je objavila prispevek Vaše trpljenje, vaš boj in vaša smrt ne bodo zaman! Koncentracijsko taborišče Neuengamme v Hamburgu 1938–1945. Predstavila je taborišče, ki je bilo kot satelitsko taborišče taborišča Sachsenhausen, zgrajeno v hamburški regiji Vierlande, bogati z glino in veliko obdelovalno površino decembra 1938. To je januarja 1940 postalo samostojno taborišče, ki je tekom druge svetovne vojne v mestu Hamburg in okolici ter bližnjih večjih mestih, kot sta Bremen in Hannover, vzpostavilo še 86 satelitskih taborišč. Predstavila je najnovejše raziskave. Posvetila se je slovenskim taboriščnikom in njihovi taboriščni izkušnji. Objavila je tudi dopolnjen seznam ujetnikov, na katerega je do danes uvrščenih 408 imensko znanih posameznikov.

Sklop taboriščnih zgodb posameznikov

Širši sklop taboriščnih zgodb posameznikov se začne s prispevkom Borisa Hajdinjaka Boris Pahor: Dachau, Markirch, Natzweiler-Struthof, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen Belsen. Boris Pahor (1913, Trst–2022, Kontovel/Trst) je s svojimi deli pomemben pričevalec o nacističnih koncentracijskih taboriščih. Avtor ga je napisal na osnovi Pahorjevih del, biografske literature o njem ter zgodovinskih virov in literature: značilnosti taborišč, v katerih je bil Pahor, ter zgodbe nekaterih njegovih sotrpinov.

V nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz so leta 1944 poslali okoli 310 prekmurskih Judov. Preživelo jih je 30, 27 žensk in 3 moških. Ena izmed njih je bila takrat trinajstletna Erika Fürst (1931, Murska Sobota−2024, Murska Sobota), ki je bila deportirana tja z mamo in sestro.

Zakonca Oskar in Adela Ebenspanger, žena je nemško taborišče preživela, mož ne. Vir: Helga Kambič

Oskar Ebenspanger in Pisateljska vila

Zadnje poglavje holokavsta v Ljubljani so aretacije ljubljanskih Judov v noči na 12. september 1944. Med njimi je bil tudi Oskar Ebenspanger, ki je marca 1945 umrl v koncentracijskem taborišču v Mauthausnu. Od leta 2020 pred njihovim nekdanjim domom vilo Ebenspanger, danes bolj znano kot Pisateljska vila, nanje spominja tlakovec spomina ali spotikavec. Z nedavnim ponovnim odkritjem Oskarjeve žepne ure, ki so mu jo odvzeli ob prihodu v taborišče, v depojih Muzeja NZS se tudi ta ustanova pridružuje ohranjanju spomina na ljubljanske žrtve holokavsta.

Stevan Savić je preživel pet taborišč

Življenje Juda Alfreda Silbersteina oz. Stevana Savića (1911, Đurđenovac–1980, Sevnica) je do napada na Jugoslavijo leta 1941 izgledalo idealno: bil je član ugledne družine, imel je pestro družabno življenje, bil je član Sokola, postal je rezervni oficir starojugoslovanske vojske in dokončal študij za inženirja kemije. Toda dejstvo, da je leta 1934 spremenil priimek in leta 1940 spremenil vero, kaže, da se je zavedal nevarnosti, ki jo je pomenil vzpon nacizma. Njegovo življenje v letih 1941–1944 je bilo pestro: rešitev iz vojaškega ujetništva, izpustitev iz gestapovskega zapora, legalno življenje v Ljubljani in ilegalno življenje v Benetkah. Aretacija v Benetkah ga je pripeljala do najbolj tragičnega obdobja njegovega življenja, preživel je pet taborišč: Rižarno v Trstu, Auschwitz, Dachau, Kaufering III in Leitmeritz ter v njih izgubil očeta, mamo in mlajšega brata.

Žepna ura Juda Oskarja Ebenspangerja, ki so mu jo zaplenili 3. marca 1945 ob prihodu v taborišče Mauthausen. Hrani Muzej NZS

Identifikacijske fotografije taboriščnikov iz Auschwitza

Darja Jan je napisala prispevek Zgodbe družin – identifikacijske fotografije taboriščnic in taboriščnikov iz Auschwitza. Letos mineva 83 let od tragičnih dogodkov, ki so za vedno zaznamovali življenja mnogih družin, govori namreč o deportacijah avgusta 1942. S Himmlerjevimi smernicami, sprejetimi 25. junija 1942, so jasno začrtali nadaljnjo življenjsko pot družin, ki so kakor koli podpirale partizane. V Muzeju novejše zgodovine Celje hranijo veliko predmetov, povezanih s tem obdobjem, med njimi so tudi identifikacijske fotografije taboriščnikov iz Auschwitza, pretresljivi dokazi grozot druge svetovne vojne. Avtorica je v članku predstavila zgodbe družin iz Zadrečke doline (vasi Bočna, Gornji Grad, Nazarje, Nova Štifta, Šmartno ob Dreti) in jih povezala s fotografijami, posnetimi ob njihovem prihodu v koncentracijsko taborišče Auschwitz.

Bogdan Borčić: podatki spomini, umetniška dela in interpretacije

Barbara Borčić, kustosinja, kritičarka in publicistka, je objavila prispevek Spomin je prostor kjer se zgodijo zgodbe še enkrat. Bogdan Borčić: podatki spomini, umetniška dela in interpretacije. V besedilu je združila osebno izkušnjo hčerke (Bogdana Borčića) in strokovni pristop umetnostne zgodovinarke. Temelji na (avto)biografskem gradivu o očetu in osvetljuje njegovo vlogo med drugo svetovno vojno, zlasti v kontekstu internacije v koncentracijskem taborišču Dachau. Osebni spomini dopolnjujejo biografske vire in omogočajo poglobljeno razumevanje izkušenj. Umetniška dela je avtorica analizirala kot refleksijo travmatičnih dogodkov in odziv nanje. Interpretacija upošteva širši družbeni, zgodovinski in umetnostni kontekst ter razkriva povezave med umetnostjo, spominom in zgodovino.

Spomin lovca na taborišče smrti – inž. Božidar Godec

Dr. Tonček Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, v prispevku Spomin lovca na taborišče smrti – inž. Božidar Godec piše o celjskem inženirju rudarstva Božidarju Godcu (1900–1976). V Hrastju pri Limbušu rojeni Godec je prihajal iz narodno zavedne in prosvetljene družine. Karierno se je selil po Jugoslaviji, med drugim je v začetku 30. let služboval v rudniku Ljubija v Bosni, kot profesor rudarstva učil v srbskem Knjaževcu in rudarski šoli Celju, kjer se je tudi ustalil in ustvaril družino (sin Jurij se je rodil leta 1932 v Ljubljani). Bil je tudi geometer pri regulaciji Savinje od Tremarja do Celja. Že leta 1941 se je vključil v komunistični »Osvobodilni fronti« na območju Laškega. Na njegovem domu so se zbirali aktivisti, sodeloval pa je zlasti pri zbiranju orožja in drugega materiala za partizane, do katerega je zaradi svoje službe in položaja imel dostop. Po izdaji ga je 19. avgusta 1942 Gestapo aretiral in odpeljal v celjski Stari pisker, v katerem je bil zaprt skoraj pet mesecev. Januarja 1943 so ga s transportom poslali v Dachau, kje je ostal do konca vojne. Svojo zgodbo je opisal deset let po vrnitvi, ki bo v celoti objavljen v reviji Zgodovina za vse.

Nemško taborišče Ljubelj. Vir.: Muzej NZS

Zgodba Mirka Polaka, brivca in frizerja z Rakeka

Dr. Rudi Demšar je v prispevku Zgodba Mirka Polaka, brivca in frizerja z Rakeka predstavil pogovor z Mirkom Polakom, brivcem in frizerja z Rakeka, ki ga je tudi posnel leta 2005. V prvem delu posnetka Polak pripoveduje o svoji mladosti, ter preselitvi družine na Rakek. Skupaj z materjo je vodil frizerski in brivski salon na Rakeku. K njim so prihajali številni domačini, pa tudi ljudje iz Unca in okoliških vasi. Veliko so se pogovarjali o vojnih dogodkih.

Večino posnetka Mirko govori o življenju v taborišču Dachau in posameznih komandah, osvoboditvi in povratku v Ljubljano, zaslišanju ter vožnji z vlakom do Borovnice in nato do Rakeka. V drugem delu je dr. Demšar opisal lastne spomine na prihod očeta iz taborišča Dachau, 13. 6. 1945 ob 11.40.

Dr. Jakob Svet in kartoteki prvih dveh transportov v taborišče Dachau

Monika Kokalj Kočevar je predstavila dr. Jakoba Sveta in kartoteki prvih dveh transportov Slovencev iz Ljubljane v koncentracijsko taborišče Dachau novembra 1943. Konec leta 2022 je muzej prejel dokumentacijo o prvih transportih Slovencev iz Ljubljane v koncentracijsko taborišče Dachau. Dr. Jakob Svet je kot nekdanji taboriščnik zbral podatke za 1. in 2. ljubljanski transport, ki sta odšla iz Ljubljane 5. in 26. novembra 1943. Prvi transport je prek Bleda prišel v koncentracijsko taborišče Dachau 7. novembra 1943, drugi transport pa so prepeljali neposredno v koncentracijsko taborišče Dachau 28. novembra 1943. Dr. Jakob Svet je sezname izdelal najbrž v 50. letih in jih nato dopolnjeval do sredine 80. let.

Na Uncu leta 1898 rojenega in v Ljubljani živečega sodnika dr. Jakoba Sveta so aretirali 25. oktobra 1943 in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau 26. novembra 1943. Po zapisu na enem od Svetovih kartončkov izvemo, da je prvi neposredni transport iz Ljubljane v koncentracijsko taborišče Dachau štel od 132 do 142 ljudi. Zbran je bil v šentpeterski vojašnici v Ljubljani 26. novembra 1943 in prispel v Dachau 28. novembra 1943 ob pol treh zjutraj. V arhivih Arolsen obstaja več dokumentov za dr. Jakoba Sveta, ki je v Dachauu dobil taboriščno številko 58.880. Za zbornik Dachau, ki ga je izdala založba Borec leta 1981, in uredil odbor nekdanjih taboriščnikov, je napisal krajši sestavek o svojem delu v taborišču.

Odlično ohranjena taboriščna obleka Olivije Onič

Taboriščna obleka Olivije Onič (taborišče Neuengamme v Hamburgu). Hrani Muzej NZS

V letu 2024 je muzej dobil pomembno donacijo, v dar so prejeli odlično ohranjeno taboriščno obleko Olivije Onič, ki jo je nosila v koncentracijskem taborišču Neuengamme oz. Wandsbeck in dokumentacijo o njeni taboriščni poti. Olivija Onič je bila med vojno zaposlena na II. dekliški meščanski šoli. Od leta 1942 je bila aktivistka »OF« na terenu Ljubljana Bežigrad in 10. februarja 1944 jo je nemška tajna policija aretirala. Mučeno in pretepano v sodnih zaporih – en mesec je preživela tudi v samici – so jo 6. maja 1944 odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, nato pa v zunanje taborišče Wandsbeck, ki je bil podružnica koncentracijskega taborišča Neuengamme. Tu je dobila novo taboriščno številko – 4.491. 2. maja so jih poslali v koncentracijsko taborišče Eidelstedt, Že 3. maja so taborišče prevzeli policisti, 5. maja 1945 pa so jih osvobodili britanski vojaki. Nato so jih preselili v zbirno taborišče Churchill camp v Altoni. Iz internacije se je vrnila 10. septembra 1945 prek repatriacijske baze v Domžalah in se spet zaposlila na II. dekliški meščanski šoli.

Viktorja Korošca so iz Jasenovca poslali na Norveško

Eden izmed slovenskih taboriščnikov, ki je izkusil norveška taborišča, je bil tudi Viktor Kosovel. Rodil se je leta 1914 v Selu na Vipavskem, pred drugo svetovno vojno pa je živel v Novem Sadu. Bil je član Komunistične partije Jugoslavije in so že februarja 1941 aretirali. Aprila 1941 se je odselil v Zagreb. Spet so ga aretirali julija 1941, oktobra istega leta so ga zaprli v ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac, od tam pa so ga poslali na Norveško. Po vojni je napisal spomine, ki jih hrani Muzej NZS in so jih v celoti objavili.

Poseben sklop predstavljajo opisi osebnih predmetov taboriščnikov

Dr. Uroš Košir je predstavil spominski knjižici Viktorije Ambrožič, ki so jo prepeljali v taborišče Ravensbrück, in Francke Poljanec, ki so jo prepeljali v taborišče Mauthausen in nato v Ravensbrück. Isti avtor je predstavil identifikacijske ploščice stražarjev v taborišču Ravensbrück in Strutthof.

Konec v: Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč, Monika Kokalj Kočevar [2]