Homilija nadškofa msgr. Alojza Urana


Spoštovani gospod dekan Teološke fakultete, spoštovani predstojniki, profesorji in drugi zaposleni na Univerzi v Ljubljani ter v drugih vzgojnih in izobraževalnih institucijah, dragi študentje, študentke, posebej bruci, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Z zaupanjem v Božje varstvo želim obhajati današnje bogoslužje z vami, ki ste se zbrali ob začetku akademskega leta v ljubljanski stolnici.

Danes obhajamo god sv. Terezije Avilske, cerkvene učiteljice in matere prenovljenega karmela. Papež Gregorij XV. jo je razglasil za svetnico že 30 let po njeni smrti, 12. marca 1622, dne 27. septembra 1970 pa jo je papež Pavel VI. prišel med cerkveno učiteljstvo. V njenem nauku je Katoliška Cerkev prepoznala karizmo svetosti, doslednosti s katoliškim izročilom, koristi za blagor duš in predvsem karizmo modrosti. To je najbolj privlačen in obenem skrivnosten vidik njenega doktorata – učiteljstva.

Odkod njej zaklad modrosti? Zagotovo je sad njenih intelektualnih sposobnosti, njenega duhovnega oblikovanja, njene miselne domačnosti z največjimi učitelji teologije in duhovnosti, pa tudi sad njene izredne tankočutnosti, njenega asketskega prizadevanja, njenih meditacij, skratka njene odprtosti Božji milosti.

Vendar njena modrost ne izhaja samo iz tega. Poglejmo si njeno življenje.

Terezija se je kot peta od enajstih otrok rodila 28. marca 1515 v bližini Avile. Rasla je v toplem družinskem krogu, kjer jo je mati vodila z odločno roko in razumevajočim srcem po poti prave pobožnosti in čistega življenja. Pri šestih, morda sedmih letih se je z brato Rodrigom odpravila na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, pa jima je stric prekrižal načrte. Pozneje je o tistem obdobju zapisala: »Z bratom Rodrigom sva skupaj brala življenjepise svetnikov. Močno sva se čudila, da blaženost na onem svetu traja večno in kar uživala sva ponavljaje besedo: ‘Večno, večno, večno.’ Gospodova volja je bila, da se mi je s ponavljanjem te besede v tisti rani dobi pot resnice globoko zarezala v srce.«

Terezija je bila izredno bistroumna, občudovana zaradi vsestranskega bogastva svoje narave, v vsaki stvari je šla do dna in ni prezrla niti najmanjših in najbolj navadnih zadev vsakdanjega življenja. Ko ji je bilo dvanajst let, je umrla mati. Oče Alonso jo je zaupal sestram avguštinkam v Avili, kjer je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že njena sorodnica. Razmišljala je: »Če ne grem v samostan, me čakajo dolge vice, tudi če bo samostan podoben vicam, vendar te ne bodo tako dolge. Če sedaj živim kakor v vicah, bom potem odšla naravnost v nebesa.« Ker je oče hčerkinim namenom nasprotoval, je Terezija pri dvajsetih letih na skrivaj pobegnila od doma. »Trenutek, ko sem zapustila očetovo hišo, mi je živo v spominu. Mislim, da mi je bilo tedaj v srcu tako, da tudi sama smrt ne bi mogla biti strašnejša.« To je bilo 2. novembra 1535, na dan vernih duš. Oče je to dejstvo sprejel kot izraz Božje volje.

Pri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube, kmalu za tem pa je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo sv. Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Zapisala je: »V osemindvajsetih letih, odkar sem začela notranje moliti, sem več kot osemnajst let prebila v boju, ko sem bila razpeta med Bogom in svetom. Lahko rečem, da je ta način življenja med najmučnejšimi, ki si jih moremo misliti. Nisem uživala Boga in nisem se veselila sveta. Če sem se vrgla v objem sveta, me je mučil spomin na to, kaj dolgujem Bogu, če pa sem se ukvarjala z Bogom, so me vznemirjala svetna nagnjenja.«

V postnem času leta 1554 se je ta drža korenito spremenila. Ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je Terezija »spreobrnila« in začelo se obdobje gorečega notranjega življenja. Ustanovila je samostan sv. Jožefa v Avili, kjer je vpeljala prvotna stroga karmeličanska pravila. Pred smrtjo je prosila za spovednika in za sveto popotnico. Po obhajilu se ni nehala zahvaljevati: »Gospod, jaz sem hči Cerkve in umiram v njej.« Potem je nadaljevala: »Moj Ženin in Gospod, zaželena ura je prišla. Čas je, da se vidiva, moj Ljubljeni, moj Gospod. Čas je, da se odpravim na pot. Pojdimo, ura je …« Bilo je v noči med 4. in 15. oktobrom 1582. (Prav v tej noči je namreč začel veljati gregorijanski koledar, ki je preskočil 10 dni).

V življenju te izredne žene se je uresničila beseda evangelista Mateja, ki smo jo slišali v evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). V njej je bilo delovanje Svetega Duha, ki z neizrekljivimi vzdihi prosi za nas – kakor smo slišali v berilu –, izredno rodovitno. Izkazalo se je predvsem v mistični ljubezni do Boga, ki postane luč, modrost Božjih in človeških reči. Nauk sv. Terezije posreduje skrivnosti molitve. Zato jo imenujemo Mater Spiritualium (Mati duhovnih reči), Mati in učiteljica. Ta nenavadna žena se je povzpela do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Prišla je do neposrednega izkustva Boga, do razodetja Svete Trojice. Papež Pij X. jo upravičeno imenuje za »mojstrico psihologije mistike«. Prebuditev notranje vernosti, temelječe na evangeliju in osebnem izkustvu Boga, je njena izvirna značilnost in njen dar Cerkvi tudi za danes.

Sveta Terezija je hrepenela po močnejšem, globljem, intenzivnejšem bivanju v vsej svoji moči. Človeka je želela privesti do polnega življenja. S povezovanjem najvišje mistike in z izrednim požrtvovalnim delom nam je veliki zgled sinteze med kontemplacijo in akcijo, med vero in razumom.

Dragi študentje! Prepričan sem, da je to vprašanje »sodelovanja« med razumom in vero pri srcu vsakemu izmed vas, ki ste se danes udeležili te svete maše v želji, da bi Gospodu izročili letošnje akademsko leto, svoje prizadevanje in osebno iskanje ob vseh vprašanjih, ki jih študij odpira. Človeški um se sicer nikoli ne ustavlja, »utripa in diha«, v kolikor se giblje v zelo širokem obzorju človeških zmožnosti. Ko ga omejimo le na materialne in otipljive predmete, se zelo osiromaši, zapre vrata pred velikimi vprašanji o življenju, o človeku samem in o Bogu. To vam zaželim za to leto: sprejmite izziv svojega uma in pustite, da se odpre Absolutnemu, luči Resnice, luči Življenja, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin. Pristna vera ne omejuje človeške svobode ne delovanja človeškega uma. »Vera predpostavlja razum in ga izpopolnjuje,« je na letošnji praznik sv. Tomaža Akvinskega dejal papež Benedikt XVI. »Razum pa v luči vere najde moč, da se vzpenja k spoznanju Boga in duhovnih resničnosti.«

Ko vas iz srca blagoslavljam, po priprošnji sv. Terezije Avilske prosim Gospoda, da bi vsi, ki si prizadevate na kulturni in akademski ravni, v tem letu napredovali v modrosti in vedno globlje spoznali širokost in dolgost in visočino in globočino Kristusove ljubezni, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti (prim. Ef 3,18).

Marija, Mati modrosti, prosi za nas. Amen.