Prve tri tradicionalne redovniške zaobljube – uboštva, čistosti in pokorščine, ki jih jezuit naredi po dveh letih noviciata, so t. i. večne. Z njimi kandidat vstopi v Družbo Jezusovo. Po novi, daljši formaciji, ki sledi, pa naredi slovesne zaobljube. Trem zaobljubam je navadno, vendar ne nujno dodana še četrta, specifična samo za jezuite. Ta pa je, da »pater profes« izpove popolno pokorščino papežu glede poslanstva. S slovesnimi zaobljubami je jezuit dokončno sprejet v Družbo.

FOTO: Jože Potrpin

In te, slovesne zaobljube, je na velikonočni ponedeljek, 6. aprila, v župnijski cerkvi Kristusovega učlovečenja v ljubljanskih Dravljah pri maši pred p. provincialom Miranom Žvanutom, številnimi sobrati vključno z že novo imenovanim provincialom p. Marjanom Kokaljem, draveljskim občestvom in vso Cerkvijo izrekel tamkajšnji župnik, p. Egon Hriberšek.

Isti Kristus je premagal smrt in navdihnil p. Egona

Veličastno slavje je vrh tega spremljalo izbrano petje župnijskega mladinskega pevskega zbora in drugo sodelovanje faranov ter geslo, s katerim je p. Egon vse povabil k pomembnemu dogodku: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.«

FOTO: Jože Potrpin

Kot je torej na veliko soboto zvečer zvenela hvalnica velikonočni sveči, je po besedah provinciala tudi tokrat odmevalo v čudovitem draveljskem svetišču. »Ta isti Kristus, ki je razbil skalovje in premagal smrt, je navdihnil tudi našega patra Egona, da je prisluhnil njegovemu klicu in se podal na pot, da mu sledi, kot so mu sledili apostoli. In da to Kristusovo ljubezen in veselje posreduje tudi drugim. Koliko ljudem si na tej poti že pomagal, dragi p. Egon, jih navdušil, opogumljal … in koliko jih še boš. Kaj je lepšega od tega, darovati se za drugega, za človeka v Kristusovi v ljubezni, ljubezni, ki je močnejša od smrti.«

Od Genove do Filipinov

Takšna pa je do zdaj Egonova pot. 13. oktobra 2008 je vstopil v noviciat v Genovi v Italiji. Temu je sledil študij filozofije v Padovi. Potem je prišel v Slovenijo na tako imenovan magisterij ali dvoletno prakso pred študijem teologije, ki jo je zatem opravil v Rimu in bil leta 2017 posvečen v diakona. Leto kasneje je bil v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani posvečen v novomašnika. Že kot diakon je spoznaval draveljsko župnijo, po mašniškem posvečenju pa je v Dravljah opravljal službo kaplana. Zopet je šel v Rim na študij pastoralne teologije, ki ga je opravil z odliko, in naprej na Filipine v tretjo probacijo ali zadnjo jezuitsko preizkušnjo. Ta ga je utrdila in okrepila v redovniškem in duhovniškem poklicu. Tudi tu je opravil mesečne duhovne vaje v tišini, ki so ga pripravile na novo poslanstvo.

Uboštvo, čistost, pokorščina

Kot je v nadaljevanju poudaril p. Žvanut, so zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine trije ključni elementi za razumevanje redovniškega in jezuitskega odnosa s svetom.

»Z zaobljubo pokorščine se izročim v roke Družbi Jezusovi. Da pa to dosežem, moram rasti v notranji svobodi in zaupanju ter prepoznati, da je Duh tisti, ki resnično vodi moja dejanja in mi skozi poslušnost pomaga odkriti, kdo pravzaprav sem …

FOTO: Jože Potrpin

Z zaobljubo čistosti si prizadevam biti svobodnejši v odnosu z ljudmi okoli mene. Ne gre le za fizično, spolno abstinenco, temveč za resnično notranjo svobodo, ki mi omogoča, da pomagam drugim najti tisto, kar je zanje najboljše. Ne da bi padel v skušnjavo nadzora nad drugim ali manipulacije. Čistost je temelj nesebičnosti mojega služenja, ki mi omogoča, da skrbim za druge, ne da bi jih posedoval. Pomagam tistim, h katerim sem poslan, da se počutijo ljubljene, kot ljubi nebeški Oče.

FOTO: Jože Potrpin

Tretja zaobljuba je zaobljuba v uboštvu. S to zaobljubo se osvobodimo posedovanja materialnih dobrin in postanemo bolj sposobni jasno videti ljudi, h katerim smo poslani kot otroci nebeškega Očeta, s katerimi delimo to, kar smo. Ker ne posedujemo ničesar, mi to omogoča, da nisem vezan ali oviran v svojem služenju. Preprostost življenja, ki iz tega izhaja, nam omogoča, da ostanemo med seboj bratje v vsem.«

Hodimo skupaj

Skratka, sobratje jezuiti in cerkveno občestvo se je veselilo s p. Egonom v hvaležnosti Gospodu za njegov poklic redovnika in duhovnika. »In tako kot sta danes hodila z Jezusom v trg Emavs dva učenca, smo tudi mi povabljeni, da hodimo skupaj v Jezusovi družbi. Učenca Jezusa nista takoj spoznala in tudi sami smo včasih slepi za prisotnost Gospoda v naši sredi. Zato je toliko bolj pomembno, da se podpiramo, se opogumljamo in hodimo skupaj. Gospod je z nami, tudi takrat, ko ga morda ne čutimo, ne vidimo, morda ne zaznamo. Gospod je tu, je vedno navzoč,« je ob koncu nagovora še posebej poudaril p. provincial Žvanut.

FOTO: Jože Potrpin

Končno je p. Egonu zaželel, naj bodo naslednje besede psalmista vedno na njegovih ustnicah: »Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam. Zato se veseli moje srce in raduje moj jezik, in v upanju bo počivalo moje telo. Moje duše ne boš pustil pod zemljo in svojemu svetemu ne boš dal trohneti. Dal si mi spoznati pot življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.«

»Globoko v sebi čutim mir«

Ob koncu slavja je slavljenec izrekel zahvalo Bogu, Družbi, sobratom jezuitom, skupnosti v Dravljah, duhovnim spremljevalcem, staršem (tudi zaradi njih je namreč danes tukaj) – mama in sorodniki so bili tudi navzoči, župljanom. Po maši pa je v zakristiji pred sobrati izrekel še pet dodatnih »zaobljub«. Druženje se je ob pogostitvi nadaljevalo še na Rokovem trgu.

FOTO: Jože Potrpin

Posebej za Družino pa je p. Egon povedal še naslednje: »Ob današnjem koraku, slovesnih zaobljubah, globoko v sebi čutim mir. Z mirom lahko izrekam Bogu in Družbi Jezusovi svoj 'da'. Sem dokončno jezuit. Popolnoma bom pa šele postajal. To je zopet nek začetek na poti, ki vodi potem v trudu, da bi bil vreden poklica, ki mi je podarjen, vse do smrti.«

Še nekaj utrinkov z dogodka si oglejte v fotogaleriji: